10 AVGUST 2016
starešina Francisco Ruiz de Mendoza,
Španija področni sedemdeseteri
Z govorom starešine Nelsona na aprilski generalni konferenci 2015 se je v tej Cerkvi ponovno začelo poudarjati posvečevanje nedelje. Če nedeljo posvečujemo, se je lahko radostimo in izkusimo veliko blagoslovov, ki bi jih Bog silno rad izlil na nas. Starešina Nelson je opozoril na to, da je bila nedelja trajna zaveza med Gospodom in izraelskim ljudstvom (2 Mz 31: 13, 16) ter opomin, da Bog svoje ljudstvo lahko posveti. Odrešenik je izjavil, da je on Gospod nedelje (Lk 6: 5), in nas v teh poslednjih dneh izrecno opomnil, naj nedeljo posvečujemo (gl. NaZ 68: 29).
Bistveni del spolnjevanja te zapovedi je, da gremo ob nedeljah v cerkev in vzamemo zakrament: Gospod nam je naročil, naj gremo v hišo molitve in na Gospodov sveti dan darujemo zakramente (gl. NaZ 59: 9). To je potrebno zato, da lahko ostanemo neomadeževani od sveta (gl. NaZ 59: 9). Ker zakramentna uredba temelji na odkupni daritvi, je osrednjega pomena pri našem čaščenju, zaradi česar je »zakramentni sestanek najsvetejši in najpomembnejši sestanek v Cerkvi« (starešina Dallin H. Oaks, oktobrska generalna konferenca 2008). S tem, kako se pripravimo na to uredbo in na ta sestanek, Gospodu pokažemo, koliko razumemo pomembnost njegove odkupne daritve in kako resni smo glede zavez z njim. Blagoslovi, ki lahko izvirajo iz tega, ker primerno vzamemo zakrament, so nešteti in lahko vplivajo na naše življenje in na življenja ljudi okrog nas. Sodelovanje z oddelčnim svetom in škofovstvom, zato da imamo duhovni zakramentni sestanek, je sestavni del naših prizadevanj, da bi postali bolj podobni Odrešeniku in da bi s tem izpolnjevali pogoje, da bi bili drugim luč.
Kako naj zakrament spremenimo v priložnost za svojo rast in za rast ljudi okrog nas? Za trenutek se ustavimo in pomislimo, kakšen zakramentni sestanek za nas želi Gospod. Ali ni to takšen, na katerem bo navzoč Duh in na katerem bomo duhovno ozdravljeni, če se bomo z Bogom zavezali, da bomo prevzeli ime njegovega Sina in se ga vselej spominjali in spolnjevali njegove zapovedi, zato da nas bo vselej spremljal njegov Duh (gl. NaZ 20:77). Mar ne bi hrepeneli po tovrstnem sestanku in se med tednom nanj pripravljali? Mar drugim ne bi odpustili njihovih prestopkov zoper nas? Mar ne bi prosili za odpuščanje in na zakramentni sestanek prišli s skesanimi dušami? Mar se z družinskimi člani ne bi posvetovali o tem, kako naj zakramentni sestanek postane sveta izkušnja? Mar na ta posebni sestanek ne bi želeli pripeljati drugih? Gospod je izjavil, naj tisti, ki so močni v Duhu, pomagajo tistim, ki so šibki, in naj jih krotko poučijo, da bodo tudi oni postali močni (gl. NaZ 84: 106). Mar povzdigujoča zakramentna izkušnja ni čudovita priložnost, da postanemo močni, zato da tudi drugim lahko pomagamo, da postanejo takšni? Mar ne bi morali povabiti drugih, zlasti tistih, ki so manj dejavni, ali tistih, ki evangelija še niso sprejeli, zato da bi z nami »prišli h Kristusu« in se »v njem izpopolnjevali« (gl. Mor 10:32)?
Molim, da bomo na zakramentnem sestanku vsi sodelovali tako, da bo ta izkušnja pomembno prispevala k temu, da nedelja ne bo užitek (Iz 58: 13) le za nas, temveč za vse tiste, katerim smo odgovorni pričevati o Gospodovem delu (gl. NaZ 88: 81-82).
V imenu Jezusa Kristusa, amen.
