Diakonova vera
starešina Massimo De Feo, Italija
področni sedemdeseteri
2. MAREC 2016
Še se ganjeno spomnim, kako me je pri dvanajstih letih predsednik veje v nedeljo zjutraj poklical v pisarno in mi povedal, da Gospod želi, da me posvetijo za diakona. Spomnim se močnih čustev, ki so me navdala ob misli, da bom prejel duhovništvo, da bom uradni Gospodov predstavnik, pooblaščen, da bom deloval v njegovem imenu. Ti občutki so bili tako globoki, da sem čutil, da mi preko predsednika veje res govori Gospod. Spomnim se, da sem verjel, da mi je Gospodov glas blago govoril: »To je Gospodova volja, on je tisti, ki ti govori...« Ta močna ganjenost me je v srcu za vedno spremenila.
Predsednik mi je med razgovorom pojasnil, da bo zame najpomembnejše, da bom ob nedeljah razdeljeval zakrament oziroma kako drugače pomagal Gospodu pri najsvetejši uredbi. Začutil sem veliko odgovornost, ki mi jo je zaupal sam Gospod. Ko mi je predsednik veje nato na glavo položil roke, da bi me posvetil za diakona, sem občutil veliko radost in polnomočje za delovanje v najpomembnejši stvari za Gospoda in zame.
Še se spomnim, kako sem vsako nedeljsko jutro, ko sem hodil v cerkev, molil, da bi me poklicali za razdeljevanje zakramenta in da bi tako izpolnil, kar me je prosil sam Gospod, in sicer naj mu pomagam pri najpomembnejši stvari zanj in zame. Kadar sem potem zaslišal svoje ime, ki so ga poklicali z drugimi, da bom razdeljeval zakrament, sem pomislil: »Gospod je to nedeljo ponovno odgovoril na mojo molitev.« Le malo je bilo pomembno, da sva bila samo dva ali trije diakoni - vedno isti - ki so nas vsako nedeljo poklicali. Zame to sploh ni bilo pomembno. Zame to ni imelo nič skupnega s številkami ali človeško logiko, zame je bila to vedno stvar Duha. Vedel sem, da me je poklical Gospod, in zame je bilo to vsakokrat odgovor na molitev, ki sem jo izrekel, ko sem hodil v cerkev. Trdno sem verjel, da me potrebuje, ne da bi se zavedal, da sem v resnici bolj sam tisti, ki potrebuje njega.
Ko sem premišljeval o teh spominih, sem se naučil tri načela duhovne samostojnosti.
Prvo je, da takrat, ko dejavno sodelujemo pri zakramentu - kadar ga vzamemo ali razdeljujemo - in to počnemo z iskrenim srcem in z resničnim namenom, lahko v življenju začutimo resnično moč, ki se nas v srcu dotakne in nam odpre duha ter nam omogoči duhovno rast. Ta posebna moč je povezana z evangelijskimi uredbami, kakor je učil Odrešenik, ko je rekel, da se v njegovih uredbah udejanja božanska moč.(1)
Vsakič, kadar sodelujemo v evangelijskih uredbah, kot je zakrament ali tiste v templju, lahko v življenju občutimo Božjo moč, resnično moč, ki nam poživi duha, nas v srcu spremeni, nam okrepi vero in mam pomaga do duhovne samostojnosti. Predsednik Uchtdorf je dejal: »Če bodo sveti iz poslednjih dni živeli po osnovnih evangelijskih načelih, bodo v življenju prejeli moč in duhovno samostojnost.«(2)
Osnovna evangelijska načela so tesno povezana z uredbami in vsakič, kadar sodelujemo v njih, prejmemo več moči in postanemo duhovno samostojnejši.
Drugo načelo, ki sem se ga naučil, je, da nas služenje Gospodu, kakor tisto, ki sem ga daroval kot mlad diakon, kepi vsakič, kadar se odzovemo na njegov klic. Drugače rečeno, več damo Gospodu, več moči prejmemo od njega, ali še drugače povedano, več služimo, bolj postajamo duhovno samostojni.
In zadnje, spoznal sem, da je vera v Jezusa Kristusa prvo načelo moči. On je rekel: Približajte se mi in jaz se bom približal vam. (3)
Vera mladega diakona, ki je molil, ko je hodil v cerkev, da bi opravljal najpomembnejšo stvar, glede katere ga je Gospod prosil, naj jo naredi, se je od tedaj močno poglobila. Bolj sem se mu približal, bolj se je on približal meni in mi pomagal, da sem bil vedno duhovno samostojen. Za to bom Gospodu večno hvaležen.
(1) Gl. NaZ 84:20.
(2) Dieter F. Uchtdorf, Christlike Attributes - the Wind beneath Our Wings, Liahona, november 2005
(3) Gl. NaZ 88:63.