»To je velika potrditev, da je z razumom in dobro voljo spore možno rešiti.« — Mary Ann Glendon[1]
Pred šestinšestdesetimi leti je na današnji dan svet prejel dokument, ki je v človeških odnosih začrtal nova obzorja. Imenuje se Splošna deklaracija o človekovih pravicah in je bil prvi tovrstni globalni izraz.
Zbrali so se voditelji različnih držav, kultur, verstev in političnih sistemov, da bi določili merila človečnosti, ki se nanašajo na vsakogar, povsod Uvodne besede izjavljajo, da sta »prirojeno dostojanstvo« ter »enakopravne in neodtujljive pravice vseh članov človeške družine« »temelja svoboščin, pravic in miru v svetu«[2].
Ta deklaracija je vznikla iz pepela druge svetovne vojne in holokavsta ter spodbudila kolektivna prizadevanja za razvoj »prijateljskih odnosov med narodi«[3] in za najvišje in najboljše v naši skupni civilizaciji tukaj na zemlji.
Kaj je bistvo človekovih pravic?
Vsak človek ne glede na vero, raso, spol ali narodnost poseduje temeljne pravice že zato, ker je človek. Te vključujejo pravico do življenja, svobode, varnosti, enakopravne zaščite pred zakonom ter svobodo misli, govora in veroizpovedi.
Te človekove pravice šibke varujejo pred zlorabami tiranije Delujejo kot blažilec in razsodnik med posameznikom in prevladujočo oblastjo. Te norme in načela se zoperstavljajo naravni nagnjenosti po prevladovanju nad drugimi Človekove pravice nam pomagajo, da se dvignemo nad škodljivo zamisel, da moč opravičuje sredstva.
Moč splošne deklaracije ni toliko v uzakonjanju teh pravic, kakor v njeni vlogi učiteljice, ki ustvarja ideale in spodbuja skupno dobro. Človekove pravice nam narekujejo dolžnosti do drugih in dajejo dostojanstvo temu, kako delamo, častimo, v kakšnem odnosu smo s skupnostjo ter kako vzgajamo otroke. Človekove pravice zatorej dopolnjujejo našo državljansko in demokratično zavzetost. Pravice vedno vključujejo odnose in dolžnosti.
Ohranjanje vere - v zasebnem in javnem
18. člen Deklaracije je kratek, vendar prodoren: »Vsakdo ima pravico do svobode misli, vesti in veroizpovedi; ta pravica vključuje svobodo spreminjati prepričanje ali vero, kakor tudi njuno svobodno, javno ali zasebno izražanje, bodisi posamezno ali v skupnosti z drugimi, s poučevanjem, z izpolnjevanjem verskih dolžnosti, z bogoslužjem in opravljanjem obredov.«[4]
Verska svoboda ni le abstrakten koncept, ki se nahaja v glavah pravnikov in zakonodajalcev, temveč se premika in raste v skupni zemlji naših vsakdanjih življenj. Svoja prepričanja vzamemo s seboj, kamor koli gremo. Oblikujejo nas in nas vodijo, da o njih spregovorimo drugim. Radi bi vplivali na svojo skupnost in na svet okrog nas. Tako se naše zasebno in javno življenje prepletata. Svoboda, ki nam dovoljuje delovati po veri in o njej govoriti v zasebnem dóma ali cerkve, ne pa v odprti izmenjavi javnega, je pičla.
Dediščina splošne deklaracije
Opredelitev človekovih pravic je dosežek, na katerega smo lahko ponosni. Slednje igrajo pomembno vlogo pri reševanju sporov in razlik, ki so v našem pluralnem svetu tako razširjeni. Pomagajo nam, da ostajamo na isti civilizacijski strani. Cilji, ki jih zagovarjajo, plemenitijo človeški obstoj, navdihujejo dostojnost in kličejo k odgovornosti.
Pravna učenjakinja Mary Ann Glendon je pojasnila: »Praktično je vsaka ustava na svetu, ki vključuje listo svoboščin, oblikovana oziroma nanjo v nekem smislu vplivajo tista bistvena načela, ki naj bi bila temeljna« [5] v Splošni deklaraciji o človekovih pravicah. Iz tega dokumenta izhajajo pravni okviri in moralne norme držav po svetu. Mednarodne odnose še naprej ohranja na enakopravnejši ravni.
Zdaleč od tega, da bi svet človekove pravice upošteval v celoti Še vedno se dogajajo krivice in grozodejstva, toda zaradi Splošne deklaracije jih je mogoče preprečevati, brzdati ali zmanjševati Kakor za vse, kar je vredno ohranjati, bosta za človekove pravice vedno potrebni naša vera in budnost
[1] Mary Ann Glendon, Facing History and Ourselves, »Mary Ann Glendon and the Universal Declaration of Human Rights«, 4. avg. 2008.
[2] Uvod v Splošno deklaracijo o človekovih pravicah; sprejeta 10. dec. 1948; UNGA Res 217 A (III) (UDHR).
[3] Ibid.
[4] Splošna deklaracija o človekovih pravicah; sprejeta 10. decc 1948, UNGA Res 217 A (III) (UDHR), 18. člen.
[5] Mary Ann Glendon, Facing History and Ourselves, »Mary Ann Glendon and the Universal Declaration of Human Rights«, 4. avg. 2008.<xml></xml>