Starešina Dale G. Renlund: Družinske izkušnje skandinavskih priselj...

Apostolove nordijske korenine močno vplivajo na njegovo sedanje življenje

21. JANUAR 2016

Ko starešina Dale G. Renlund premišljuje o svoji bogati družinski dediščini, odločno pove: »Švedska in finska miselnost sta del mene - v meni je veliko Šveda in Finca,« pravi.

»Na to dediščino sem neizmerno ponosen, navdušen sem nad tem, da jo imam,« premišljuje najnovejši apostol v Cerkvi Jezusa Kristusa svetih iz poslednjih dni (mormoni), katerega bratranci in sestrične živijo na Finskem in Švedskem.

Starešina Renlund pravi, da občuduje švedsko »prirojeno nagnjenost k temu, da si prijazen, dober, da želiš dajati; to so značajske lastnosti, ki se mi zdijo naravnost očarljive«. 

Najbolj pa ceni finsko odločenost in ‘neomajnost’ (v finščini ‘sisu’). »Všeč so mi ljudje - ko se Finec nekaj odloči, vedno naredi vse, kar lahko, in ko nima več kaj dati, bo dajal še naprej,« dodaja starešina Renlund. 

»Moj materni jezik je švedščina in doma smo govorili švedsko, dokler starša nista spoznala, da bomo morali v šolo. In nato sta se zavestno potrudila, da sta doma govorila angleško, zato da bi svojim otrokom pomagala.«

Ko je starešina Renlund med odraščanjem v priseljenski družini gledal zimske olimpijske športe, se pošali, da je bila ‘zmaga zagotovljena’, če je Švedska igrala proti Finski: »Vedno smo navijali za Finsko ali Švedsko in kadar sta Finska in Švedska v kakšnem olimpijskem športu, kot je hokej, igrali druga proti drugi, smo vedeli, da ne moremo izgubiti!«

Pomoč evropskim beguncem - nekdaj in danes

Ker starešina Renlund izhaja iz doma skandinavskih priseljencev, mu je to pustilo trajni pečat. Njegove zgodnje družinske izkušnje imajo zanj velik pomen in so podobne trenutnim evropskim dogodkom - v zadnjem letu je v Evropo vstopilo več kot milijon beguncev in priseljencev. 

Oče starešine Renlunda, Mats Åke Renlund, se je rodil na Finskem. Na Švedsko je prispel proti koncu druge svetovne vojne, kjer so ga leta 1944 poslali v begunsko taborišče in je postal švedski državljan, preden se je izselil v Združene države, zato da bi se s svojo zaročenko Ragnhild Mariano Andersson poročil v mormonskem templju. ž

Oče se je do svojega zadnjega dne hvaležno spominjal prijaznih Švedov, ki so ga sprejeli kot begunca. To ga je navdihnilo k temu, da je sam delal enako - da je bil prijazen do drugih, kar je bilo zanj zelo značilno. Če pomislite, kaj predstavlja Društvo za pomoč - v švedščini se imenuje ‘Hjälpföreningen’, kar pomeni ‘pomoč družbi’, omogočiti in nuditi pomoč. In tako so stvari, ki jih lahko naredimo kot Cerkev, ki jih lahko naredimo kot posamezniki, nakar lahko poskusimo pomagati kot kolektiv. In začne se s spoznanjem, da so vsi ti begunci naši bratje in sestre.«

Premagovanje izzivov s pomočjo evangelija, družine, cerkvenega občestva

Starešina Renlund ter njegovi bratje in sestre so se kot otroci priseljencev iz Švedske soočali s številnimi izzivi. »Bilo je težko, vedeli smo, da smo drugačni, vedeli smo, da sta starša priseljenca. In vedeli smo, da izstopamo, vendar smo bili ponosni na to, da smo drugačni. Bili smo ponosni, da imamo finsko in švedsko dediščino,« pravi starešina Renlund.

Tesno prepredene niti družinske ljubezni, občutek istovetnosti in evangelijska enotnost so nam dajali veliko prepotrebne moči. To je zlasti držalo, ko se je družina Renlund preselila nazaj v nordijske države, ko je bil Mats Renlund v začetku šestdesetih let prejšnjega stoletja poklican na cerkveni gradbeni misijon. Družina se je najprej preselila v Helsinke na Finskem, kjer je Mats gradil kapelo Haaga, nato na Švedsko. 

»Takrat nam niti najmanj ni šlo dobro in spominjam se, da smo z očetom nekoč šli v Trollhättan [na Švedskem] in tam sta bila misijonarja - bilo je konec meseca - ki jima je zmanjkalo denarja, nista imela denarja za hrano. In mama je vzela deset kron in jima jih dala in spomnim se, da sva ji s sestro rekla: ‘Kako si lahko to naredila? Veš, da še zase nimamo dovolj.’ Mama je rekla: ‘Kadar misijonarjem kaj daš, se ti vedno petkrat povrne.’ Na drugi strani zgradbe je neki član videl moje čevlje, ki so bili zelo ponošeni, in je očetu dal petdeset kron. In ko smo se o tem pogovarjali na poti domov, mi je bilo kot trinajstletniku jasno, da je to res.« 

»Spominjam se, da sem kot mlad misijonar na misijonu videl ljudi, ki so izvedeli za evangelijsko obnovo, in videl sem, kako so se začela pričevanja o Odrešeniku, kako so bila pričevanja okrepljena, pripravljenost za sklenitev zavez. To, da je v njihovem življenju Kristusova odkupna daritev postala dejanskost, je najljubši spomin, ki ga imam o čemer koli, kar sem kdaj doživel v Cerkvi.«

Rast na Švedskem in v zasebnem življenju

Starešina Renlund pravi, da je nagrajujoče gledati, kako je Cerkev na Švedskem z leti rasla, da ima danes tempelj v Stockholmu in 9.500 članov. »Ko vidiš, da se to dogaja, in ko vidiš močne večgeneracijske družine, je naravnost ganljivo, in predanost tamkajšnjih članov je nekaj čudovitega.«

Starešina Renlund o vse večji posvetnosti pravi tole: »Tisto, kar mora družina v posvetni družbi razumeti, je, kaj evangelij zares prinaša. Evangelij nam prinaša radost in razumevanje in ko to radost ohranjamo in v mislih razumemo, nam pomaga pluti skozi posvetno družbo - da smo luč svetu, da nas ni strah tega, kdo smo, temveč da se tega, kdo smo, dejansko radostimo in da z vsakim ravnamo, kakor bi z njim ravnal Odrešenik.«

Starešina Renlund glede tega, kdaj bo obiskal Švedsko, pravi: »Predsednik Cerkve, Thomas S. Monson, mi pravi ‘svensk pojke’ (‘švedski fant’), toda ne vem zagotovo, kdaj bom šel na Švedsko, to bo takrat, ko bom dobil to nalogo, česar se veselim.«