Starešina Ulisses Soares in njegova žena Rosana sta se od takrat, ko sta pred dvema desetletjema vodila portugalski misijon Porto, ta teden prvič vrnila na Portugalsko. Njun štiridnevni obisk je bil priložnost za obujanje spominov, služenje petinštirideset tisoč svetim v deželi in poglabljanje njune skupne povezanosti s to deželo njunih prednikov.
»Vedno sem sanjal, da bo prišel dan, ko se bom vrnil sem in občutil isto, kar sem, ko sem bil predsednik misijona,« je rekel starešina Soares, ki izhaja iz Brazilije. »A danes je veliko več. To je nekaj, česar ne znam opisati, da vidim enotnost, ki vlada med tukajšnjimi člani, v Cerkvi in med cerkvenimi voditelji.«
»Počutim se kot doma,« je dodala sestra Soares. »Čudovito se je bilo vrniti, ker po mojih žilah teče portugalska kri.«
Starešina in sestra Soares sta se na misijon podala poleti leta 2000. Njuni trije otroci so bili stari trinajst, devet in pet let. Rekla sta, da je bila družina deležna čudežev. Njuni otroci so dobili prijatelje, ljubezen in družino.
Bilo je čudovito, ker so se najini otroci tako dobro razumeli,« je rekla sestra Soares. Radi so bili tukaj in radi so imeli ljudi, otroke, šolo, otroke v Cerkvi. Bilo je čudovito.«
In starešina Soares je odkril še več svojih portugalskih prednikov.
Ko je nekega dne v Coimbri (v mestu, v katerem se je rodil eden od njegovih dedov) na okrožni konferenci govoril o svojih prednikih, je neki rodoslovni navdušenec predsednika vprašal, kako se je praded imenoval. Moški je nekaj mesecev kasneje bodočemu apostolu izročil na stotine imen njegovih prednikov, ki so živeli med letoma 1600 in 1800. Imena je dobil na podlagi dokumentov, ki v Braziliji niso na voljo.
Temu nepričakovanemu darilu, kot je rekel starešina Soares, je sledilo to, da so portugalski sveti ta imena odnesli v Gospodovo hišo v Madridu v Španiji. Tam so predani člani Cerkve v imenu teh na stotine ljudi opravili sveta obredja, glede katerih Cerkev Jezusa Kristusa verjame, da se bodo družine v njih združile za vedno.
Apostol je rekel, da to kaže, da je portugalski narod dobrosrčen.
»Druge rade volje podpirajo in jim pomagajo,« je rekel. »Ta moški je prišel k meni brez vsakršnih zahtev, a mi je preko svojega dela na družinski zgodovini pokazal, da me ima rad. … To je bil eden od velikih čudežev, ki smo jih doživeli tukaj v tej deželi.«
Starešina Soares je rekel, da so njegovi stari starši s seboj prinesli svoje portugalske običaje, ko so se preselili v Brazilijo. Eden od teh običajev je bil, da so se pogosto ob vsaki priložnosti zbirali z družino.
»Lepo je bilo videti, kako so moji stari starši ohranjali svojo kulturo, da so druge sprejeli in podpirali celo, ko niso bili več v domovini,« je dejal starešina Soares. »V Braziliji so si naredili svojo malo deželo. In tako sem odraščal. Tako so me vzgajali starši, ki so mi prinesli ta košček kulture mojih prastaršev.«
Starši starešine Soaresa so se Cerkvi Jezusa Kristusa pridružili leta 1965, ko je imel šest let. Cerkve morda ne bi spoznal vsaj do leta 1975, ko je bila ustanovljena na Portugalskem, če se njegovi stari starši ne bi preselili v Brazilijo.
Starešina Soares pripisuje zasluge starim staršem svoje matere, ki so bili kristjani druge vere, ker so materi privzgojili verno srce, ki jo je pripravilo na to, da je postala sveta iz poslednjih dni.
»In zdaj sem tukaj, ponovno v tej lepi deželi, kjer se je rodil moj ded, kjer tem čudovitim ljudem pričujem o evangeliju Jezusa Kristusa,« je dejal.
Soaresova sta se na tem pomembnem delovnem obisku v spremstvu drugih cerkvenih voditeljev na posebnih sestankih z mladimi samskimi odraslimi in misijonarji dotaknila src številnih svetih iz poslednjih dni in prijateljev vere.
»Tukaj sva se povezala s koreninami najine družine; najini stari starši na obeh straneh, na moji strani in na ženini strani, so bili Portugalci,« je starešina Soares pojasnil skupini mladih. V duhu svetovne kulturne enotnosti je smehljaje rekel: »Zdaj lahko rečete, da je eden od apostolov Jezusa Kristusa Portugalec, ker sem pred tremi leti dobil portugalsko državljanstvo. Zdaj sem torej pravi Portugalec.«
Starešina Soares je na zaključnem sestanku, ki so ga predvajali občestvom po državi in otoškim ljudem na Kapverdskih otokih, učil: »Kako je mogoče, da pri vsej zaposlenosti, pri vseh izzivih, pri vseh nasprotnikovih napadih vse to preživimo, premagamo izzive in smo srečni? Bratje in sestre, Odrešenik nam pravi, naj se v srcih obrnemo k njemu. Tako v tem življenju lahko najdemo srečo. «
Starešina in sestra Soares sta rekla, da ju je ganilo, ker so ju doma tako toplo sprejeli, in sta se razveselila moči in vere, ki sta jima bila priča med portugalskimi brati in sestrami.
»Vedno moliva, da bo šel evangelij povsod po tej zemlji,« je rekla sestra Soares. »Vedno molim, da bo resnično dosegel vse dele Portugalske, zato da bodo vsi ljudje imeli isti privilegij, ki ga imava midva, da bodo slišali in občutili lepoto evangelija. Na Portugalskem imamo tempelj in to je eden največjih blagoslovov, ki ga lahko imamo.«