Število mormonskih misijonarjev se je povzpelo na 75.000

Življenje mormonskega misijonarja: poučevanje o Kristusu

Potem ko je poznega oktobra 2012 po orkanu Sandy prenehalo deževati, se starešina Jordan Walton, misijonar južnega misijonskega področja New York Cerkve Jezusa Kristusa svetih iz poslednjih dni spominja, kako se je z družabnikom, starešino Joshem Mundayjem, peljal skozi prizadeta področja, kakor sta bila Broadchannel in Rockaway, in bil priča neverjetnemu opustošenju.

»Spominjam se, da sem, ko sva hodila po tistih ulicah, [videl] poglede teh ljudi na njihovih obrazih in niso vedeli, kaj naj,« pravi starešina Walton. »Začela sva jim pomagati. Ven sva začela nositi talne obloge, ven sva začela nositi stenske obloge, umazane kavče - vse, kar je bilo neuporabnega.«
 

V naslednjih šestih tednih je v južnem misijonskem področju New York več kot 11.000 prostovoljcev darovalo več kot 120.000 ur služenja. Čeprav vsi mormonski misijonarji po svetu ne sodelujejo v tako obsežnih dobrodelnih projektih v skupnostih, zgodba odraža samo bistvo namena, ki se mu pridružuje vsak od 75.000 misijonarjev Cerkve v 405 misijonskih področjih: da druge s svojimi besedami in dejanji povabijo, naj pridejo h Kristusu.
 

Po vzorcu, ki ga je Jezus Kristus postavil v Novi zavezi, so redni mormonski misijonarji poslani v svet dva po dva (gl. Mr 6:7), da bi 18 ali 24 mesecev poučevali o evangeliju s pomočjo lekcij in služenja. Fantje lahko služijo, ko so stari 18 let, dekleta ko so stara 19 let; vsak plača svoj misijon (stroški so približno od 10.000 do 12.000 dolarjev), včasih s pomočjo družine in prijateljev. Kakor je učil Kristus, ti misijonarji najdejo velik smisel v svojem življenju, ko se osredotočijo na potrebe drugih - proces, o katerem predsednik Kevin Calderwood misijonskega področja Južnega New Yorka pravi, da »jih v srcu dramatično spremeni«.

Tipičen dan

Misijonarji vsako jutro vstanejo ob 6.30. Ves dan vsak dan preživijo z dodeljenim družabnikom (družabniki se zamenjajo vsakih par mesecev). Vsak družabnik več ur zjutraj nameni preučevanju naukov Jezusa Kristusa in pogovoru o načrtih za tisti dan glede poučevanja. »Resnično premišljujemo o vsakem človeku, s katerim se bomo srečali tisti dan, in kako naj mu pomagamo, da bo prišel bliže k Odrešeniku,« pravi starešina Walton.

Jutranja rutina vključuje tudi učenje jezika za tiste misijonarje, ki so dodeljeni tja, kjer govorijo drug jezik. Sestra Kimberly Bradfield in njena družabnica sestra Shianne Allen v misijonskem področju Južnega New Yorka poučujeta v španščini. Kot številni misijonarji, ki se učijo tujega jezika, pred misijonom nista znali govoriti špansko, in sta imeli pri učenju jezika nekakšen krst z ognjem.
 

»Nobena od naju pred misijonom ni znala špansko in tako sva se devet tednov španščino učili [v središču za misijonarje],« pravi sestra Bradfield.
 

Po jutranji rutini se misijonarji sestajajo s posamezniki na različnih krajih do devetih zvečer, vmes pa imajo kratek odmor za kosilo in večerjo. Na neki kraj gredo lahko peš, s kolesom, avtom, avtobusom ali z drugim prevoznim sredstvom, odvisno od lokacije. Govorijo z ljudmi na ulici in pri njih doma ter se pogovarjajo o osnovnih mormonskih prepričanjih in odgovarjajo na vprašanja. In ker se veliko ljudi raje poveže preko spleta, misijonarji na misijonu uporabljajo tudi splet in digitalne naprave.
 

Misijonarji se sestanejo tudi z ljudmi drugih veroizpovedi in člani Cerkve, ki potrebujejo navdihujoče sporočilo. Sestra Bradfield pravi, da misijonarji svojih prepričanj drugim ne vsiljujejo; temveč »jih povabimo, naj pridejo h Kristusu - naj ne spreminjajo vere, ki jo imajo, temveč naj to vero okrepijo«. Starešina Munday dodaja: »Tukaj smo, da ljudi krepimo in jim damo vsaj malo upanja. Naše temeljno sporočilo svetu je, da preizkušnje lahko premagamo preko Odrešenika Jezusa Kristusa.«
 

Misijonarji pomagajo v skupnostih, na primer čistijo po katastrofah (npr. prizadevanja po prej omenjenem orkanu Sandy), poučujejo angleščino in obiskujejo ostarele. »Pomagamo vsem in vsakomur,« pravi sestra Allen. Mormonski misijonarji so si po orkanu Sandy prizadevali, da ne bi pomagali samo drugim mormonom, temveč tudi, pravi sestra Allen, »da bi pomagali bližnjim in da bi pomagali vsakomur v tem področju«. Skupno število ur služenja, ki jih daruje teh 75.000 mladih fantov in deklet, je v milijonih.
 

Misijonarji nekaj ur enkrat tedensko namenijo tudi osebnim opravilom, kakor je pranje perila, čiščenje, nakupovanje in pisanje družini preko e-pošte.
 

V služenju najdemo sebe

Starešina Munday pravi, da je bil začetek misijona nemara najtežji čas v njegovem življenju. Znašel se je daleč zdoma v Angliji in ga je mučilo domotožje. Preobrat se je zgodil, ko je začel gledati izven sebe. Takrat sem se tu začel počutiti prijetno, ko me je prenehalo skrbeti zase in sem začel skrbeti za druge,« pravi. »Pomagalo mi je, da sem zelo rasel.«
 

To, da se osredotočamo na druge, nikomur ni lahko, zlasti najstnikom in mladim odraslim. »To je navadno obdobje v življenju, ko smo docela osredotočeni nase,« pravi predsednik Calderwood. »Ti misijonarji se vsemu temu odrečejo.«
 

Iz tega sledi, da se misijonarji bolj ukvarjajo s tem, kaj se dogaja z bližnjimi, kakor s seboj. Takšno služenje polaga »dobre temelje v njihovem življenju, da postanejo dobri možje in žene, dobri očetje, dobre matere in zelo dobri v skupnostih,« pravi predsednik Calderwood.
 

»To je le ena od najbolj nagrajujočih stvari, ki jo lahko naredite,« o misijonarskem služenju pravi sestra Bradfield. »Prava sreča je v resnici v tem, da pomagamo ljudem okrog sebe.«