Na BBC-ju so govorili o »rekordnem deževju v Nemčiji in Belgiji«. Kanclerka Angela Merkel je pripomnila, da nemščina skorajda ne pozna besed, ki bi opisale opustošenje, ki ga je videla. Na tisoče prostovoljcev je odhitelo na področja v Evropi, ki so jih prizadele katastrofalne poplave. Med tistimi, ki so čistili in pomagali, so bili misijonarji in člani Cerkve Jezusa Kristusa svetih iz poslednjih dni.
»Izkazali so obilico prijaznosti, ljubezni in enotnosti. Pogum je premagal strah, upanje obup,« je rekel starešina Erich W. Kopischke, prvi svetovalec v predsedstvu evropskega področja. »Kot Cerkev smo nadvse hvaležni vsem, ki so žrtvovali svoj čas in sredstva, da so pomagali ljudem v stiski. Ko smo gledali, kako naši misijonarji in člani služijo s sosedi, prijatelji in popolnimi neznanci, nas je v srcih navdalo s ponižnostjo in radostjo,« je dodal.
Cest ni več, domovi so uničeni
»V tej katastrofalni situaciji je Cerkev Jezusa Kristusa svetih iz poslednjih dni poslala misijonarje na pomoč,« je pojasnil Manfred Gerlach, eden od več lokalnih članov, zadolžen za koordiniranje pomoči. Dekleta in fantje, ki služijo v frankfurtskem misijonu v Nemčiji, so prekinili svoje vsakdanje poučevanje in skrb za duhovne potrebe ljudi, da so priskočili na pomoč na področju katastrofe.
Ena od teh mladih misijonark je bila sestra Maggie Mace iz Lynchburga v ameriški zvezni državi Virginia. »Predstavljajte si tole: s sedmimi drugimi misijonarji prideš na parkirišče tovarne. Skočiš ven in okrog sebe zagledaš na stotine ljudi v blatnih delovnih kombinezonih in v gumijastih čolnih,« se spominja. »Vidiš, da je mesto uničeno. Cest ni več, domovi so uničeni in pred vami so gore blatne lastnine ljudi na mestu, kjer je bila nekoč ulica.
Starešina Jeffrey Hilton in sestra Karen Hilton, upokojeni par, ki služita kot prostovoljca v cerkvenem oddelku za komunikacije v Frankfurtu na Majni, sta pripotovala v Bad Neuenahr-Ahrweiler v Nemčiji, da bi pomagala. »Lokalna sladolednica je bila uničena, ko je sama sila vode vrgla ne en, ampak dva manjša avtomobila, skozi sprednjo stran zgradbe,« je pripomnil starešina Hilton.
Skupna želja, da bi pomagali drugim
Starešina Hilton je zaključil: »Prostovoljce je povezal univerzalni jezik ljubezni in služenja. Ni bilo pomembno, od kod so prišli ali katero narečje govorijo. Vsi smo bili tam iz istega razloga.«
Starešina Knighten Cole Worthington, mlad misijonar iz ameriške zvezne države Utah, je rekel, da je bilo osupljivo gledati ljudi, ki so prihajali z vseh koncev Nemčije, da bi pomagali in služili ljudem v stiski. Ko je pomislil na svojo prostovoljsko izkušnjo, se je spomnil: »Veliko doživetij tega tedna mi je pokazalo, da kadar ljudje izgubijo popolnoma vse, stopijo skupaj s ponižnim srcem in drug drugega nosijo korak za korakom.«
»Angeli v akciji«
Doslej so misijonarji in člani Cerkve Jezusa Kristusa svetih iz poslednjih dni samo žrtvam poplav v Nemčiji po oceni nudili več kot 12.000 prostovoljnih ur služenja.
Ker jih veliko od njih nosi svetlorumene telovnike z napisom »Roke pomoči«, so zlahka prepoznavni. Domačini v Bad Neuenahr-Ahrweilerju so jih po nekaj dneh začeli klicati »Engel unterwegs« (»angeli v akciji«).
Cerkveni prostovoljci so sodelovali z lokalnimi oblastmi in so se odzvali na potrebe posameznikov, družin in podjetij. »Kmalu sem se znašel v restavraciji in pomagal odmetavati blato, ruševine in umazane dobrine ven iz kleti,« je rekel starešina Jacob Reed. »Sprva sem mislil, da bomo šli tja, pomagali dokler ne bo opravljeno – morda tri ali štiri ure – potem pograbili malico in šli do naslednje hiše. Očitno sem se motil. Vedro za vedrom sem nosil ven iz hiše na ulico in preprosto vse stresel na ulico. Zdelo se je, da tega ne bo nikoli konec.«
Tudi starešina Kopischke je preživel dan kot prostovoljec na kriznem območju v Nemčiji skupaj s svojo ženo Christiane, družine, misijonarjev ter članov drugih verskih skupin in organizacij. Pomagali so očistiti katoliški otroški vrtec.
»Navkljub zelo težkemu in utrudljivemu delu ter opustošenemu okolju je vladalo zelo pozitivno, vedro vzdušje. Tisti, ki so pomagali, niso bili nesrečni in se niso pritoževali nad okoliščinami, ampak se je zdelo, da to res radi delajo,« je rekla Christiane Kopischke.
Tudi v Švici so člani in misijonarji pomagali ljudem, ki so jih prizadele poplave.
Sveti iz poslednjih dni iz Luksemburga so darovali vreče oblačil lokalni danski protestantski cerkvi. Cerkev je tudi stopila v stik s člani na prizadetih področjih in prizadetim ponudila črpalke, hrano, podporo in varstvo za otroke.
Teden po poplavah se je okrog 80 cerkvenih članov iz Belgije in Nizozemske kot tudi misijonarjev iz belgijsko-nizozemskega misijona zbralo v predmestju Lièga v Belgiji. Ko so prostovoljci prišli, so dobili zadolžitve, kje in kako naj pomagajo. Skoraj vse iz cerkvene skupine so prosili, naj pomagajo v valonski občini Trooz ob reki Vesdre. Med poplavami se je gladina vode dvignila za sedem metrov nad normalno ravnjo. Veliko prebivalcev je zgubilo vse in se zaradi škode še več mesecev ne bodo mogli vrniti na svoje domove. Odtlej se misijonarji vsak teden vračajo na področje Lièga, da pomagajo.
Daryl A. Watson, predsednik belgijsko-nizozemskega misijona Cerkve, je rekel, da ga prizadevanja za pomoč močno spominjajo na besede iz Mormonove knjige:še ene zaveze Jezusa Kristusa: »[K]o služite svojim soljudem, le Bogu služite.« (Mozija 2:17)
Pomoč so nudili tudi misijonarji iz pariškega misijona v Franciji. Starešina Olivier Seube in sestra Bernadette Seube sta v Liège prispela le teden po poplavah. Nemudoma sta začela organizirati projekte služenja, da so očistili razbitine iz domov in dvorišč. Pri pomoči so se jima pridružili misijonarji iz Belgije, Luksemburga in vzhodne Francije in tudi lokalni člani iz Belgije in Francije. Seubesova sta se dogovarjala in sodelovala z vladnimi agencijami in neprofitnimi organizacijami, da bi opravila svoje delo. Zdaj načrtujeta dobrodelni koncert v korist prizadetim.
Neka skupina misijonark je imela nekaj časa med dvema projektoma in odločile so se, da bodo molile in prosile Boga, naj jih vodi do nekoga, ki potrebuje njihovo pomoč. Dobile so vtis, naj gredo po ulici, kjer je vrata odprla Martine Durtka. Misijonarke so jo ogovorile in rekla je, da bi ji res lahko pomagale očistiti vrt, ki je bil pokrit z blatom in razbitinami.
Pomagale so ji vse popoldne in ji poslale fotografijo, ki so jo posnele. »Živjo, sestre. Vaša prisotnost, vaša prijaznost, vaša pomoč, vaši nasmehi, vaša dobrota so mi dali moč in krila. Ganile ste me v dno duše. Hvala vam za slike, skupaj smo opravile veliko delo. Zahvaljujem se vam z vsega srca,« je odgovorila.