Tempeljski blagoslovi

    Sporočilo področnega voditelja

    slika
    področni sedemdeseteri starešina Joaquim J. Moreira, Portugalska

    Ko je Gospod Adama poučil o načrtu sreče, je Mojzes zapisal: »In glej, vse ima svojo podobnost in vse je ustvarjeno in narejeno, da pričuje o meni, tako to, kar je posvetno, kot to, kar je duhovno; to, kar je na nebu zgoraj, in to, kar je na zemlji, in to, kar je v zemlji, in to, kar je pod zemljo, tako zgoraj kot spodaj: vse pričuje o meni.«[1]

    Najsvetejši kraji, ki jih imamo na zemlji, so templji, ki pričujejo tem, da ima Odrešenik osrednjo vlogo v tempeljskem čaščenju. Pri vhodu v tempelj je zapisano naslednje: »Svetost Gospodu« in »Gospodova hiša«.

    Ko se je Odrešenik Jezus Kristus prikazal Nefijcem, je vse otroke povabil, naj se mu pridružijo. Poročilo pravi: »Zato so prinesli svoje majhne otroke in jih posedli okrog njega na tla in Jezus je stal v njihovi sredi; in množica se je umikala, dokler niso k njemu pripeljali vseh.«[2]

    Eden od blagoslovov templja je torej to, da nas pripeljejo k njemu, da smo ob njem in da se lahko učimo od njega in z njim, da bi mu postali podobni.

    V templju se učimo o namenu življenja, kdo smo, od kje smo prišli, zakaj smo tukaj in kam bomo šli po tem življenju.

    Ko te nauke udejanjamo vse svoje življenje, prav tako vsak od nas kot tempeljski namestnik z Gospodom sklene svete obljube, ki se imenujejo zaveze.

    Takšne zaveze vključujejo to, da smo poslušni Bogu, da sledimo Jezusu Kristusu, da smo moralno čisti ter da posvetimo čas in talente služenju Gospodu.

    Te obveze postanejo vodilna načela za naše vsakdanje življenje. Spoštovanje teh svetih zavez nam prinaša več miru, radosti in blagoslovov v tem življenju, ko si prizadevamo, da bi se vrnili živet z Bogom za vedno.

    Eden od blagoslovov tega, da hodimo v tempelj, je občutek miru, molitve in premišljevanja, poslanih v nebesa, kjer bomo lahko za vedno živeli s svojo družino v navzočnosti našega nebeškega Očeta in Jezusa Kristusa.

    Drug velik blagoslov je izpolnitev Malahijeve prerokbe: »Glejte, pošljem vam Elija, preroka, preden pride Gospodov dan, veliki in strašni.

    Obrnil bo srce očetov k sinovom in srce sinov k očetom, da ne pridem in ne udarim dežele s prekletstvom.«[3]

    Ko se je Jezus Kristus krstil, je pokazal svojo zavezanost, da bo spolnjeval vse Božje zapovedi. Kasneje je Jezus učil, da je krst potreben za vstop v Božje kraljestvo. Torej, kaj pa tisti ljudje, ki so umrli, ne da bi se krstili?

    V templju se izvajajo krsti in druge bistvene uredbe za dobro ljudi, ki so umrli brez te možnosti. Takšne uredbe vsem ljudem prinašajo odrešilno milost Jezusa Kristusa. To služenje za dobro drugih je opravljeno z ljubeznijo in zato, ker sveti iz poslednjih dni verjamejo, da se življenje nadaljuje po smrti, verjamejo tudi, da ljudje, ki so umrli, vedo za uredbe, ki so opravljene za njih, in se lahko sami odločijo, ali jih bodo sprejeli ali ne.

    Sveti iz poslednjih dni s tem, ko raziskujejo družinsko zgodovino, iščejo podatke o svojih prednikih in njihova imena vzamejo v tempelj, da zanje opravijo uredbe.

    Ko je bilo poklicano sedanje Prvo predsedstvo, je predsednik Russell M. Nelson rekel: »Vsak od nas si prizadeva, da bi mu bila v Gospodovi hiši podeljena moč, da bi bil pečaten kot družina, da bi bil zvest zavezam, sklenjenim v templju, s čimer izpolnimo pogoje za največji Božji dar, ki je večno življenje. Vaše tempeljsko čaščenje vas bo /…/ blagoslovilo z več osebnimi razodetji.«[4]

    Vse vabim, da uživate te blagoslove in obljube s tem, da hodite v tempelj.


    [1] Dragoceni biser, Mojzes 6:63

    [2] Mormonova knjiga, 3 Nefi 17:12

    [3] Stara zaveza, Malahija 4:5–6.

    [4] https://www.churchofjesuschrist.org/broadcasts/article/first-presidency-message/2018/01/introduction-to-the-first-presidency?lang=eng