To je evangelij upanja

    Sporočilo področnega voditelja

    slika

    Moj oče je konec septembra 2019 padel in si zlomil stegnenico. Zaradi napačnih diagnoz in nepravilnega zdravljena v bolnišnici se mu je stanje poslabšalo in zbali smo se za njegovo življenje. Ker sem zdravnik, sem uredil, da so ga premestili v bolnišnico, kjer delam, ker sem bil popolnoma odločen, da ga bom pozdravil. Moji sočutni in spodbujajoči kolegi so ga operirali in ga izredno požrtvovalno zdravili, vendar se mu zdravje ni bistveno izboljšalo.

    slika
    starešina Zarse, Nemčija področni sedemdeseteri

    Sredi novembra mi je mati povedala za neki pogovor, ki sta ga imela z očetom. Rekla mu je: »Težko ti je, ker ležiš tukaj v postelji.« – »Da!« – »Vem, kako rad si hitel naokrog po templju, da si vse postoril.« – »Da!« – »Ni treba, da tu ostajaš zaradi mene. Ali bi rad odšel?« Videti je bilo, da je zažarelo vse njegovo bitje, in rekel je: »Da!« Nato je mater prijel za roko in rekel: »Kjer koli sva, večno sodiva skupaj!«[1]

    Tako hvaležen sem za očetovo upanje! Svojega zemeljskega očeta ni nikdar poznal in ko sta ga misijonarja učila, da ima nebeškega Očeta in Odkupitelja, ki ga zelo ljubita, je to novo spoznanje v njegovem življenju postalo luč, ki ga je vodila. Enako hvaležen sem za materino upanje. Njena notranja povezanost z nebeškim Očetom in spoznanje o večnem življenju sta globoko zakoreninjena v njenem srcu. Oba upata »na boljši svet, da, in sicer na mesto na Božji desnici«.[2] Oba sta se zavedala svojih napak in pomanjkljivosti, vendar to ni omajalo njunega upanja in zaupanja v Odkupiteljevo milost in dobroto.

    Tudi prerok Eter je vedel, kako je upanje pomembno zato, da se ljudje pokesajo, zato je v zadnjih dneh, preden so bili Jeredovci pobiti, učil, da je upanje

    »sidro za človeške duše, ki jih bo napravila gotove in stanovitne, da bodo vselej delali obilo dobrih del, da bodo slavili Boga«.

    (V angleškem izvirniku Eter uporabi pogojno obliko glagola biti, ker takrat ljudje tega niso verjeli: »/…/ ki jih [bi] napravila gotove in stanovitne.«[3]) Ali imajo naši otroci, mladina in mladi odrasli danes tovrstno upanje, ki jim omogoča, da z zaupanjem pristopijo k Božjemu prestolu?[4] Tovrstno upanje nima nič skupnega s pregovorom, ki kljubuje resničnosti: »Upanje umre zadnje.« Ne, božanska moč je tista, ki nas spet pripelje k Bogu. To ve tudi Satan in prav tu se začnejo njegova prizadevanja, da bi pokončal naš »Gospodov bataljon mladih«, naše »Izraelovo upanje«. Starešina Klebingat je dejal: »Zaradi tega vam bo [Satan] skušal priti v srce, da bi vam natrosil laži – laži, da je nebeški Oče nad vami razočaran, da je odkupna daritev za vas nedosegljiva, da nima smisla, da bi sploh poskusili, da so vsi boljši od vas, da ste nevredni, in tisoč različic te iste zle teme.«

    Predsednik Russell M. Nelson nas je posvaril, da se bodo ti napadi strahovito stopnjevali.[5] Vendar nas Gospod ščiti, tako da navdihne sodobne preroke. Vse spremembe v Cerkvi in novi program za otroke in mladino so zasnovani tako, da bi nam in naši mladini vlivali to božansko upanje – da bo Jezus hodil poleg nas in nam pomagal premagati težave.[6] Ko se torej pripravljamo na velikonočni čas, vas prosimo, da svojim otrokom nikdar ne prenehate pričevati o Odrešenikovi nespremenljivi ljubezni do vas. Zelo rad je usmiljen, zlasti do tistih, ki so zatavali daleč stran in ki tega ne pričakujejo[7]. Tudi sam imam to trajno upanje, da nas bo nebeški Oče zaradi svoje dobrote, usmiljenja in ljubezni nekega dne sprejel z odprtimi rokami. V imenu Jezusa Kristusa, amen.

     


    [1] Osebni pogovor

    [2] Eter 12:4

    [3] Eter 12:4

    [4] Oktobrska generalna konferenca 2014, Jörg Klebingat, Z upanjem se približajmo Božjemu prestolu

    [5] Oktobrska generalna konferenca 2018, Russell M. Nelson, Uvodne besede

    [6] Face to Face with Elder Gong, 17. november 2019

    [7] Jeffrey R. Holland (»Delavci v vinogradu«, generalna konferenca, apr. 2012)