Pogosto sem se spraševal, kako bi se ljudje odzvali, če bi lahko kupili vstopnice, da bi na stadionu Wembley videli Adama, na Stade de France Abrahama ali na stadionu Santiago Bernabeu Mojzesa. Večina bi bila pripravljena poskusiti in verjetno zanje celo plačala precejšnjo vsoto denarja. Kot sveti iz poslednjih dni smo vsakih šest mesecev vabljeni, naj se gostimo z besedami sodobnih prerokov. Od generalne konference je minilo že nekaj mesecev. Kako nam je koristil njen močan vpliv? Kako so se nam spremenila življenja? Kako udejanjamo njene dragocene lekcije?
Ko sem se pripravljal na to sporočilo, sem svoje družinske člane vprašal, katere blagoslove vidijo, ker živijo po naukih zadnje generalne konference. Sledi nekaj njihovih biserov modrosti. Kakšni bi bili vaši?
- »Nekdaj sem mislil, da je moj položaj pred Gospodom obratno sorazmeren z mojo potrebo po kesanju: Če se mi ni treba kesati, moram resnično biti na pravi poti, ker ničesar ne delam narobe! Kot preroka razumem zdaj, je ravno obratno: V življenju se moram vsak dan osredotočati na kesanje, če hočem biti duhovno uspešen.«
- »Po konferenci me je preučevanje svetih spisov še bolj pritegnilo in posledično sem bila duhovno veliko bolj vodena, kar sem skušala upoštevati.«
- »Prejel sem ključ, s katerim vem, kdaj svoje kesanje lahko pojmujem kot zaključeno: Če v življenju čutim Gospodovega Duha, to pomeni, da mi je bodisi odpuščeno bodisi sem na tem, da mi bo odpuščeno.«
- »Na konferenci sem dobila še večjo željo, da si vzamem več časa za osebno razodetje. To mi je v življenju dejansko prineslo več razodetij in sem bila večkrat navdihnjena, za kar sem hvaležna.«
- »Opomnjen sem bil, da ni pravega načina zato, da nekaj naredimo narobe, in to mi pomaga, da se s skušnjavami soočam uspešneje.«
Ko sem o teh odgovorih premišljeval, so izstopala tri načela, ki nam pomagajo pri želji, da bi nam generalna konferenca lahko prinesla večje blagoslove.
- Pri duhovni rasti ni bližnjic; moramo delati. Naj bo konferenca še tako spodbudna in povzdigujoča, duhovna rast ne bo obrodila sadu, dokler tega, kar smo na konferenci prejeli kot osebno razodetje, ne bomo udejanjili.
- Ko se osredotočimo na obljube, ki smo jih prejeli med konferenco, smo bolj pripravljeni prepoznati Gospodove blagoslove in močneje občutimo njegovo ljubezen do nas. Lahko se radostimo tega, da se narodi odpirajo za evangelij, ne da bi se zavedali, da so temu botrovali blagoslovi, obljubljeni v nedavnem preroškem pozivu, naj pravilno uporabljamo razodeto ime Cerkve. Predsednik Nelson je dejal: »Obljubljam vam, da bomo, če bomo naredili vse, kar je v naših močeh, zato da bomo spet uporabljali pravilno ime Gospodove Cerkve (...), imeli Božje znanje in moč, s pomočjo katerih bomo blagoslove obnovljenega evangelija Jezusa Kristusa prinesli vsakemu narodu, rodu, jeziku in ljudstvu.[i]«
- In sveti spisi nas opominjajo, da je vzorec za duhovno učenje ponavljanje: Načela generalne konference, s katerimi se bo človek navadno moral večkrat srečati, si je treba zapomniti, jih ponotranjiti in naposled poosebiti. Eno preučevanje bo torej redko prineslo pričakovane koristi. Šele z namernim ponavljajočim preučevanjem postanemo živa pisma, zapovedi, zapisane prav »na table mesenih src«.
Ko premišljujemo o zadnji konferenci in se pripravljamo na naslednjo, se spomnimo, da so te za nas privilegiran čas, ko v svojem življenju lahko zmanjšamo razdaljo do Božjega, in naša popolna priložnost, da se dotaknemo Božje roke.
[i] Predsednik Russel M. Nelson, »Pravilno ime Cerkve«, oktober 2018