Urednica in oblikovalka iz Celja je našla mir v evangeliju Jezusa Kristusa

8. JANUAR 2016

Dve najboljši stvari v življenju Andreje Perić Jezernik sta se zgodili v obdobju šestih mesecev. Najprej se je poročila s svojim najboljšim prijateljem Ivanom, samostojnim podjetnikom, šest mesecev kasneje pa je v svojem iskanju odgovorov po smrti v družini našla Cerkev Jezusa Kristusa svetih iz poslednjih dni (mormonsko cerkev).
Par iz Celja v Sloveniji je občutek pripadnosti popeljal na naslednjo raven, saj skupaj delata, kar pomeni, da imata domači pisarni (ona hitro pojasni, da gre za “mizi” v različnih sobah). Sedem let kasneje uspevata skupaj, tako da si delita prostor, življenje in tri čudovite hišne ljubljenčke. Starševski ponos je očiten, ko opiše svoje “otroke” kot: “Norega malega parson russell terierja Joycea (po Jamesu Joyceu), podenco samičko Flor (je posvojenka iz Španije) in mačko po imenu Cecilija.”

Andreja ima doktorat iz primerjalne književnosti. Odraščala je v Šentjurju, majhnem kraju v bližini Celja, z mlajšo sestro in staršema. Za svojo “mizo” dela kot svobodna urednica in lektorica, gre pa za natančno delo, ki lahko po velikem številu ur postane kar preveč intenzivno.

V iskanju olajšanja, in s pomočjo vpliva talentov in ustvarjalnosti svoje matere, je Andrejo povleklo v mamino delavnico, mama je unikatna oblikovalka, in k njenim možnostim. Povedala je: “Začela sem hoditi tja, da bi razbremenila svoj um od dela.” Čez čas je Andreja začela eksperimentirati z materiali. “Začela sem uporabljati na zraku sušečo se modelirno maso namesto gline,” pravi. “Zdaj ustvarjam doma, kadarkoli imam čas.”

V svoji lokalni celjski veji Cerkve Jezusa Kristusa svetih iz poslednjih dni Andreja opravlja poklic predsednice Društva za pomoč. DZP je ženska organizacija, ki se osredotoča na služenje in duhovno rast žensk in njihovih družin. Andreja pravi, da ji je članstvo v cerkvi “pomagalo, da postanem najboljša verzija same sebe; manj sebična, manj nestrpna, bolj skrbna in najbolj pomembno … da sem bliže Bogu.”

Učili so jo trije misijonarji: starešina Godfrey, Terry in LeMond. Spominja se: “Vedno, ko smo se dobili, sem občutila mir, zato sem začela razmišljati, da mora biti nekaj na tej cerkvi. Po dveh mesecih sem bila pripravljena na krst.”

Opazuje tudi učinke evangelija na druge: “ Počasi začnejo odmetavati slabe navade, postajajo bolj podobni Kristusu. Vsi se zdijo srečnejši in mislim, da si konec koncev vsi želimo biti srečni, torej je to velika stvar.”
Andreja razmišlja o nemirnem svetu: “Vem, da je Jezus Kristus najboljši možni učitelj, ki ga lahko imamo v tem norem svetu, kajti čeprav je bilo Njegovo sporočilo za nas zelo preprosto, je bilo kljub temu najbolj pomembno sporočilo, ki bi ga sploh lahko delil: da dobrotljivost nikoli ne zgreši in da brez ljubezni ne moremo doseči ničesar zares vrednega.”

“Vem, da nas ima Nebeški oče rad in vem, da nas je poslal na Zemljo, da bi se lahko učili in razlikovali med prav in narobe s pomočjo naše svobodne volje, ki je bila Njegovo darilo za nas.”
V mestu Celje je trenutno šest “mormonskih” misijonarjev. Andreja spregovori tudi o svojem upanju za njihov uspeh: “Živimo v nemirnih časih … Upam, da bodo ljudje pripravljeni odpreti svoja srca in dovoliti, da v njihova življenja pride več ljubezni, sočutja in vere. Mogoče bodo potem bolj pripravljeni prisluhniti vedenju, ki ga delijo misijonarji.”