Utihni! Molči! – v Gospodovi hiši lahko najdemo varen pristan

Utihni! Molči!
Starešina Alan Phillips
starešina Alan T. Phillips Področni sedemdeseteri

Mary Ann Baker sta oba starša umrla za tuberkulozo, ko so s sestro in bratom živeli v Chicagu. Ko se je brat nalezel iste strašne bolezni, je uredila, da je odpotoval v toplejše kraje na jugu Združenih držav. Na žalost se mu je zdravje v nekaj tednih poslabšalo in je umrl. Mary Ann in sestra sta bili strti. Nista si mogli privoščiti, da bi prišli po pokojnega brata ali plačali, da bi ga pripeljali v Chicago, kjer bi ga pokopali. Za Mary Ann je bila ta življenjska izkušnja eden najtemnejših trenutkov in čas izzivov. Zapisala je: »V srcu sem si rekla, da Bogu ni mar zame ali za moje.«[1] Zanjo je bilo to več, kot je lahko prenesla.

V življenju vsi doživljamo viharje: čas žalovanja, izgube, strahu, bolezni, finančnih pritiskov, negotovosti in vsakovrstnih pretresov. Ti viharji prinašajo izzive in nas lahko preizkusijo do obisti. Prav kakor učenci na Galilejskem jezeru imamo lahko trenutke, ko čutimo, da se bomo zdajci prevrnili ali potopili, in zakličemo: »Učitelj, ti ni mar, da smo izgubljeni?«[2]

Tiste viharne noči na Galilejskem jezeru je »[Odrešenik] vstal /.../, zapretil vetru in rekel jezeru: ‘Utihni! Molči!’ In veter se je polegel in nastala je globoka tišina.«[3] Odrešenik je v srcu Mary Ann Baker v njeni najtemnejši uri žalovanja in izgube pomiril divji vihar in »ga utišal, da je bolj verovala in popolneje zaupala«.[4] V tem novem miru in spokojnosti je napisala besede dragocene hvalnice »Učitelj, vihar divja« (Master the Tempest Is Raging).[5]

Kakor koli vihar na morju divji je,

ali demoni ali ljudje ali kar koli že,

bodo pokorno vsi ubogali me.

Utihni! Molči! Utihni! Molči!

V nebesih imamo ljubečega Očeta, ki razume, da v življenjskih viharjih potrebujemo zatočišče oziroma varen pristan, kamor lahko gremo – kraj, kjer smo zaščiteni, varni in obvarovani.

Tempelj nam v življenju lahko služi kot pomemben varen pristan. Življenje vsak dan prinaša izzive, negotovost, konfliktna mnenja in nemirna stanja. V Gospodovi hiši najdemo odgovore, moč in mir, ki jih je obljubil Gospod. Spomni nas, da nismo sami. Spomni nas, da nas Bog ljubi, nas še vedno vodi in pripravi pot, po kateri se lahko vrnemo in imamo mir.

Nebeški Oče vas pozna. Ljubi vas. Razume vaše potrebe in izzive. Če hodimo v tempelj in sodelujemo v svetih uredbah, najdemo jasnost, ki jo potrebujemo, zato da krmarimo skozi negotovost in razne viharje, s katerimi se soočamo v življenju.

Starešina Boyd K. Packer nas je poučil: »V templju je nekakšno očiščujoče in jasno duhovno vzdušje. Včasih se v mislih tako ubadamo s težavami, in toliko je stvari, ki zahtevajo našo takojšnjo pozornost, da preprosto ne moremo jasno razmišljati in jasno videti. Zdi se, da se v templju prah zmede poleže, zdi se, da se megla in meglica dvigneta, in lahko ‘vidimo’ stvari, ki jih prej nismo mogli videti, in najdemo pot iz težav, za katero prej nismo vedeli.«[6] Iz hvalnice Kako trdno vero imate v Boga:

»Ne boj se, s teboj je, da daje ti moč,

v težavah priskočil ti bo na pomoč.

Te vedno krepil bo, ob strani ti stal.«[7]

Ne glede na viharje, demone ali ljudi, ali kar koli vas nemara teži, ni potrebe, da bi vas pestil strah. Ljubeči Oče v nebesih nam je pripravil varno zatočišče. V templju vas bo blagoslovil. V templju vas bo okrepil in vas varoval. V templju boste v večji meri razumeli besedi: »Utihni! Molči!«

 


[1] Ernest K. Emurian, Living Stories of Famous Hymns, Boston: W. A Widdle Co., 1955, str. 83–85.

[2] Mr 4: 38

[3] Mr 4:39.

[4] Karen Lynn Davidson, Our Latter-Day Hymns: The Stories and the Messages, Salt Lake City: Deseret Book, 1988.

[5] Hvalnica št. 105, Master, the Tempest is Raging. Besedilo: Mary Ann Baker, okrog l. 1874, uglasbitev: H. R. Palmer, 1834–1907.

[6] »Preparing to Enter the Holy Temple«, prirejeno po The Holy Temple, Boyd K. Packer (na voljo na lds.org).

[7] Kako trdno vero imate v Boga?, HO, str. 6. Besedilo se pripisuje Robertu Keenu; prb. l. 1787. Vključeno v prvo pesmarico SPD, 1835. Uglasbitev se pripisuje J. Ellisu; prb. l. 1889.