Dom so evangelijsko zavetišče za Emilijo in Carlosa Gerez ter njune tri otroke — Gabriela, Danielo in Heleno — na hladnem arktičnem otoku Spitsbergen. (© 2008 Intellectual Reserve, Inc. Vse pravice pridržane.)
Če je Longyearbyen kraj z najsevernejšo banko, nakupovalnim središčem in šolo, kakor trdi Wikipedija, je logično pričakovati, da ima tudi najsevernejši seminar. Zahvala za to gre družini Gerez.
Longyearbyen, ki se nahaja med arktičnim krogom in severnim polom, je največja skupnost — s približno 2.000 prebivalci — norveškega Svalbardskega otočja. Nahaja se na največjem svalbardskem otoku Spitsbergnu, lèt od severnega Tromsona na severni Norveški do tja pa traja le devetdeset minut.
Carlos in Emilia Gerez sta se s tremi otroki — Gabrielom, Danielo in Heleno — na Norveško preselila iz Čila. Člani Cerkve v Čilu so družino Gerez povabili domov, z njimi govorili o evangeliju ter jim predstavili misijonarje. Krstili so se marca 2002.
Brat Gerez je kot kuhar v Čilu stežka preživljal družino in je sprejel službo na Velikonočnih otokih. Med telefonskim intervjujem za Church News je dejal, da se je tam spoprijateljil z norveško družino, kateri se je pokvarila barka. Ker so on in oni govorili angleško, je zanje prevajal in jim pomagal pri popravilu barke. Zato so ga povabili na Norveško.
Leta 2006 je povabilo sprejel. V Trondheimu je pri njih ostal šest mesecev, ko je čakal na delovno dovoljenje. Med čakanjem je dejavno sodeloval v tamkajšnji veji in hodil naokrog z rednimi misijonarji.
Medtem je slišal za Svalbard, ki je, čeprav upravno sodi pod Norveško, po mednarodnem dogovoru odprt za vse narodnosti. Zaprosil je za službo kuharja v restavraciji in bil sprejet. Služba mu je bila všeč, vendar je zgodaj poleti 2007 našel boljšo službo kuharja in pomočnika upravnika na oddelku svežega mesa in rib v edinem nakupovalnem središču v Longyearbyenu.
Naselbina je v rudarskem predelu, vendar prav tako nudi oskrbo znanstvenim raziskovalnim odpravam in je turistična destinacija.
Brat Gerez je rekel, da so prebivalci z vsega sveta. Domačini imajo radi restavracijo v nakupovalnem središču, v kateri kuha, on pa je znan po tem, da je družaben, optimističen in vesel po naravi. Čeprav prebivalci govorijo veliko različnih maternih jezikov, kot je njegova španščina, vse povezuje angleščina.
Brat Gerez je rekel, da ljudje v mestu pogosto sprašujejo o Cerkvi. Upa, da bodo v Spitsbergen kaj kmalu poslali redne misijonarje.
Kmalu po tem, ko je brat Gerez zamenjal službo, se mu je pridružila družina. Rekel je, da mu je bilo tisti čas, ko so bili narazen, zelo težko. Bil je trden v veri in prejel duhovniško dovoljenje za izvajanje zakramenta. Rekel je, da mu je bilo veliko lažje, ko je bila družina spet skupaj, in z dovoljenjem predsednika norveškega misijona Oslo, Lynna J. Poulsna, je začel zakramentne sestanke voditi doma.
Poleg njih je edini član Cerkve v Longyearbyenu Keith Larsen, bivši misijonar iz Idaha. Dela kot voznik s pasjo vprego, s katero vozi turiste, in se družini Gerez vsako nedeljo pridruži pri zakramentnem sestanku.
Brat Gerez je rekel, da je družina lansko poletje doživela sanjsko lepe počitnice. Odleteli so v Stockholm in tam videli tempelj. Potem so se z najetim avtomobilom odpeljali v Trondheim, kjer jim je predsednik veje dal tempeljske dovolilnice, nato so šli v Oslo, kjer jih je predsednik Poulsen podpisal. Pot so nadaljevali v Köbenhavn na Danskem, kjer sta julija prejela tempeljske uredbe in so se pečatili kot družina.
»Tega potovanja se bomo od vseh najbolj spominjali,« je rekel brat Gerez.
Šolsko leto verskega pouka, ki se imenuje seminar, sta Gabriel in Daniela začela na daljši poletni dan v petek, 22. avgusta, in sicer doma, kjer ju uči njuna mama, nekdanja osnovnošolska učiteljica. Sestajajo se vsak dan v tednu po šoli, tudi ko se dnevi krajšajo, dokler ne bo nastopila zima, ko bo tema štiriindvajset ur na dan. Poduk poteka v španščini, saj norveško še ne znata tekoče, ker sta v norveški šoli v Svalbardu šele eno leto.
Brat Gerez je rekel, da z mlajšo hčerko, dvanajstletno Helene, sedita pri urah, zaradi česar je vsak večer od šestih do sedmih poseben družinski čas.
Gabriel, Daniela in Helene Gerez. (© 2015 Intellectual Reserve, Inc. Vse pravice pridržane.)
Emiliji je všeč, kadar se družina zbere, in se veseli tega, da se bo to leto na seminarju, kjer se preučuje Nova zaveza, več naučila o Kristusu.
Šestnajstletna Daniela rada bere in preučuje svete spise, všeč pa ji je bilo tudi počitniško delo v nakupovalnem središču, kjer dela oče. Rekla je, da je v šoli lahko, čeprav na izletih v naravo izven mesta učitelji nosijo puške zaradi resnične nevarnosti pred lačnimi polarnimi medvedi. Vsekakor ne mara mraza in dolgega, temnega zimskega obdobja.
Gabriel, ki je navdušen nad seminarjem, bo kmalu star štirinajst let. Blesti v naravoslovju, rad bere, plava in mu je všeč počitniško delo v nakupovalnem središču.
Brat Gerez je rekel, da se je družina v Longyearbyenu naselila do nadaljnje prihodnosti. Verjame, da je v smislu izobraževanja to najboljši kraj za njegove otroke. Rekel je, da obiskujejo evropsko šolo, ki je izjemno dobra in brezplačna.
Priznava, da so nizke temperature in arktično podnebje izziv. Doma imajo posebne luči, ki nadomeščajo sončno svetlobo, da lahko dobijo vitamin D, ki ga v dolgi, temni zimi potrebujejo. Prav tako morajo pridno jemati druge dodatne vitamine in živeti zdravo. Pogosto obiskujejo krajevni plavalni bazen in telovadnico.
Dejal je, da na splošno način življenja ni slab. Dobro ga plačujejo in imajo kabelsko televizijo, mobilnike in internet, kar je zanje poseben blagoslov, ker na LDS.org lahko poslušajo generalno konferenco.
Brat Gerez je rekel, da so tu za nameček še prijateljstva, ki jih je sklenila družina, saj domov pogosto povabijo prijatelje