Vera v Gospoda Jezusa Kristusa in osebna povezanost z njim sta v življenju osrednjega pomena. V četrtem Členu vere lahko preberemo, da je »vera v Gospoda Jezusa Kristusa« eno temeljnih evangelijskih načel.i Ko govorimo o tem temeljnem načelu, pogosto uporabljamo kratko obliko »vera«. Vera tukaj resnično ni sama, temveč se obrača k Jezusu Kristusu in našim lastnim pričevanjem, da je on Odrešenik in Odkupitelj vsakega od nas. Vera v Kristusa nam daje radost, upanje in zaupanje, kakor tudi »moč, da nas podpre v vsakem pomembnem dogodku v življenju«.ii Vendar je včasih na preizkušnji celo vera najmočnejšega Gospodovega učenca. To nas ne bi smelo presenečati, temveč bi morali jemati kot spodbudo.
Vsi vemo, kaj se je zgodilo z apostolom Tomažem. Učenci, ki se jim je Gospod prikazal po vstajenju, so mu rekli: »Gospoda smo videli.« Tomaž, ki ni bil prisoten, je odgovoril: »Če ne vidim na njegovih rokah rane od žebljev in ne vtaknem prsta v rane od žebljev in ne položim roke v njegovo stran, nikakor ne bom veroval.« Gospod se je apostolom ponovno prikazal čez osem dni in Tomažu, ki je bil tokrat prisoten, rekel: »Položi svoj prst sem in poglej moje roke! Daj svojo roko in jo položi v mojo stran in ne bodi neveren, ampak veren.« Tomaž je osupnil in je lahko rekel le: »Moj Gospod in moj Bog!«, nakar je Jezus spregovoril znamenite besede: »Ker si me videl, veruješ? Blagor tistim, ki niso videli, pa so začeli verovati!«iii
Ko slišimo to zgodbo, se nemara sprašujemo o Tomažu in zakaj se je domnevalo, da je »maloveren«. Bil je apostol in je Kristusa spremljal, videl veliko čudežev in je zagotovo imel trdno pričevanje o Gospodovih naukih. Toda to, kar je izkusil, se kaj dosti ne razlikuje od izzivov, s katerimi se vsak od nas srečuje v svetu, v katerem se čedalje bolj vse postavlja pod vprašaj.
Tako je na primer neki mladi član, ki je odraščal v Cerkvi, evangelijska načela ponotranjil že v otroštvu in jim sledil, a je v nekem trenutku vseeno prišel do točke, ko je glede svojega pričevanja postal negotov. Njegove izkušnje z evangelijem so – nemara podobno kot pri Tomažu – prvenstveno slonele na intelektualnem razumevanju naukov in načel oziroma običajev, ki jih je vzljubil, in ne na trajnih izkušnjah srca. Ko je potem naletel na učne ali zgodovinske teme, ki jih ni mogel takoj razumeti, se je njegova vera zamajala. Na zasebnem razgovoru me je negotovo vprašal, kako naj pridobi pravo vero v Kristusa. Na to vprašanje bi vam rad odgovoril, kakor sem nanj odgovoril temu mlademu članu. Obstaja vzorec, ki ga je Gospod preko svojih prerokov razodel v svetih spisih.iv Uporabi ga lahko vsak od nas: tako tisti, ki dvomi ali išče, kakor tisti, ki je preizkušen ali preprosto želi trajneje utrditi vero v Gospoda Jezusa Kristusa.
Ta vzorec najdemo na primer v čudoviti zgodbi o Enoševi spreobrnitvi. Katere korake je napravil Enoš? Prvič, evangelijske resnice je slišal od očeta, jih poskušal razumeti in temu, kar je rekel, dopustil, da mu je prodrlo »globoko /…/ v srce«.v Drugič, spolnjeval je Božje zapovedi, zaradi česar je bil v položaju, da je bil dojemljiv za Svetega Duha. Tretjič, njegova »duša je gladovala«.vi Navdajala ga je želja, da bi spoznal, ali je to, kar je izvedel, res. Četrtič, šel je k izviru vse resnice: »In moja duša je gladovala; in pokleknil sem pred Stvaritelja in klical k njemu v silni molitvi in ponižni prošnji za lastno dušo; in ves dan sem klical k njemu; da, in ko je prišla noč, sem še vedno visoko dvigal glas, da je dosegel nebesa.«vii Ni mu bilo lahko. Svojo izkušnjo opiše kot »borbo /…/ pred Bogom«.viii Toda bilo je vredno truda – v srcu je prejel potrditev.
Vsak od nas mora skozi svojo duhovno borbo na poti učenca do prave vere v Gospoda Jezusa Kristusa – bližnjic na žalost ni. Za številne od nas je ta pot povezana s hudimi osebnimi krizami oziroma izzivi. Drugi imajo posebne duhovne izkušnje v templju, na zakramentnem sestanku, pri molitvi ali pri preučevanju svetih spisov – vsak od nas pa si mora za te osebne izkušnje dejavno prizadevati. Za vse to je potreben čas in je včasih povezano z dolgim obdobjem žeje in je duhovno naporno: »Če pa boste besedo negovali, da, negovali drevo, ko bo začelo rasti, s svojo vero, z veliko marljivostjo in s potrpežljivostjo, ozirajoč se k sadu le-tega, bo pognalo korenine; in glejte, to bo drevo, ki bo pognalo v večno življenje.«ix
Prava vera v Gospoda Jezusa Kristusa narekuje stalno »gorečnost in potrpežljivost«, strto srce in skesanega duhax in lastno duhovno borbo pred Bogom. Toda lahko vam z vso ljubeznijo pričujem, da je hoja po tej poti nagrajujoča. Radost in varnost, ki ju prinaša, sta čudoviti in vseobsegajoči. »Varnosti nam ne prinaša neizčrpno bogastvo, temveč neizčrpna vera.«xi Če vprašamo z veliko vere, zato da bi spoznali, da je Jezus Kristus naš Odkupitelj, bo prišel absolutno osebni odgovor, »kateri je nadvse dragocen, ki je slajši od vsega, kar je sladko, in ki je bolj bel od vsega, kar je belo, da, in čistejši od vsega, kar je čisto; in s tem sadom se boste gostili, prav dokler ne boste siti, da ne boste gladovali ne žejali«.xii »Te osebne izkušnje srca so neusahljiv vir trajne vere v Gospoda Jezusa Kristusa.«xiii
i Členi vere 1:4.
ii Dallin H. Oaks, generalna konferenca, pomlad 1994; primerjaj tudi z Mor 7:33.
iii Jn 20:25–29.
iv Primerjaj npr. z Rim 10:14–17, 3 Ne 18:20, Mor 10:3–5; 2 Ne 31:20; gl. tudi Russell M. Nelson, »Razodetje za Cerkev, razodetje za naša življenja«, 188. spomladanska generalna konferenca, apr. 2018.
v En 1:3.
vi En 1:4.
vii Id.
viii En 1:2.
ix Al 32:41.
x 2 Ne 2:7.
xi Teachings of Spencer W. Kimball, uredil Edward L. Kimball, 72–73.
xii Al 32:42.
xiii Primerjaj z Russell M. Nelson, »Razodetje za Cerkev, razodetje za naša življenja«.