Škofovstva in predsedstva vej imajo veliko odgovornosti, ki jih lahko razdelijo. Ne morejo pa razdeliti odgovornosti za zakramentne sestanke. Praviloma predsedujejo in so s tem odgovorni tako za duha kot za vsebino teh sestankov. Moje poučevanje o zakramentnih sestankih bo zato še posebej zanimivo za škofe in predsednike vej ter njihove svetovalce – pa tudi za člane Cerkve, ki vsak teden sodelujejo pri tem bogoslužju.
Doktrinarni temelj
Zakramentni sestanek je sestanek oddelka oziroma veje, ki se ga udeležimo kot družina – osnovna enota Cerkve. Družine in člani morajo prispeti precej pred začetkom zakramentnega sestanka. Udeležujemo se ga, kakor je zapovedal Gospod, da bi prejeli zakrament in obnovili svoje zaveze.
Zakrament je uvedel zato, da bi nas spomnil na svojo odkupno daritev. Ko se je zadnja in posebej pripravljena pashalna večerja bližala koncu, je Jezus vzel kruh, ga blagoslovil in razlomil ter ga dal svojim apostolom, rekoč: »Vzemite, jejte.« (Matej 26:26) »To je moje telo, ki se daje za vas. To delajte v moj spomin.« (Luka 22:19) Nato je vzel kelih, se v blagoslovu zahvalil in ga podal tistim, ki so se zbrali okrog njega, rekoč: »Ta kelih je nova zaveza v moji krvi« (Luka 22:20), »ki se preliva /…/ v odpuščanje grehov« (Matej 26:28). »Delajte to v moj spomin. Kajti kolikorkrat jeste ta kruh in pijete kelih, oznanjate Gospodovo smrt, dokler ne pride.« (1 Korinčanom 11:25–26) S tem je zakrament povezal s svojim neizbežnim križanjem.
Bog je izjavil: »To je moje delo in moja slava – da uresničim človekovo nesmrtnost in večno življenje.« (Mojzes 1:39) Nato je Božji Sin prostovoljno predal svoje življenje, da bi izpolnil voljo svojega Očeta. Tako je nesmrtnost postala dejanskost, večno življenje pa možnost za vse, ki bodo kdaj živeli na zemlji.
Njegove odkupne daritve se spominjamo zelo osebno. Na zakramentni sestanek pridemo strtega srca in skesanega duha. To je vrhunec našega nedeljskega čaščenja (gl. Nauk in zaveze 59:8–13).
Zakramentni molitvi je razodel Gospod. Ti molitvi vsebujeta zaveze in obljubo (gl. Nauk in zaveze 20:77, 79). Zavežemo se, da bomo prevzeli ime Jezusa Kristusa in spolnjevali njegove zapovedi. Razlomljen kruh jemo v spomin na njegovo telo. Vodo pijemo v spomin na njegovo kri, ki je bila prelita za nas. In pričujemo, da se ga bomo vselej spominjali. Obljubljeno nam je, da bomo vselej imeli njegovega Duha. Kakšen blagoslov!
Načrtovanje zakramentnega sestanka
S temi nauki v mislih morajo škofovstva in predsedstva vej zakramentne sestanke načrtovati premišljeno, da bi sestanki ostali osredotočeni na Gospoda in njegovo odkupno daritev, njegov vzor in evangelijske nauke.
Za govore ljudi prosite dosti vnaprej in jasno opišite dodeljeno temo in čas, ki jim je na voljo, ter ponudite pomoč. Za molitev prosite tudi tiste, ki jih ne prosite pogosto. Izogibajte se vzorcu, da bi na istem sestanku molila žena in mož. To vzbuja nenamerno sporočilo o izključevanju tistih, ki so samski. Pomnite pa: Molitve niso pridige.
Misijonarjem, ki odhajajo, lahko daste priložnost, da spregovorijo na zakramentnem sestanku. Ne prosite pa njihovih družinskih članov in prijateljev. Na enem bogoslužju lahko govorita dva odhajajoča misijonarja ali več. Misijonarje, ki so služili častno in so se vrnili, prosite, naj govorijo na zakramentnem sestanku in imajo čas, da spregovorijo o duhovnih izkušnjah ter pričujejo.
Zakramentni sestanek je za mlade priložnost, da na kratko spregovorijo o dodeljenih evangelijskih temah. Drugič spet bo kolsko predsedstvo za govor določilo visoke svetovalce.
Člane lahko pokličete, naj pozdravijo ljudi ob prihodu in jih pospremijo do sedeža. Lahko pozdravijo vernike in poskrbijo, da se počutijo udobno, medtem ko nekaj zadnjih sedežev in sedežev ob prehodih prihranijo za ljudi s posebnimi potrebami.
Avdiovizualnega gradiva, denimo videokaset in napisov, na zakramentnem sestanku ne bi smeli uporabljati.
Člani včasih ne bodo mogli priti zaradi bolezni. V takšnih primerih lahko škof ali predsednik veje določi brata z duhovništvom, ki bosta zakrament dala tistim, ki so priklenjeni na dom.
Tipični zakramentni sestanek vključuje naslednje:
- Uvodna glasba
- Pozdrav in omemba predsedujočega ter predstavnika visokega svèta, če je dodeljen
- Otvoritvena hvalnica in molitev
- Posli oddelka oziroma veje, denimo:
- razrešitev in podpora uradnikom in učiteljem,
- naštevanje imen otrok, ki napredujejo iz Osnovne, članov, ki so poklicani na misijon ali k drugim zadolžitvam, sprejem mladeničev in mladenk,
- naštevanje imen bratov, ki bodo prejeli oziroma napredovali v Aronovo duhovništvo, imen novih članov v oddelku oziroma veji.
- Potrditev novih članov
- Zakramentna hvalnica in izvajanje zakramenta
- Evangelijska sporočila in dodatna hvalnica po izbiri
- Zaključna hvalnica in molitev
- Zaključna glasba
Tistih, ki se jih razreši ali podpre, ni potrebno predstaviti vsakega posebej. Predlaga se jih lahko v skupinah – najprej tiste, ki bodo razrešeni, nato tiste, ki jih boste podprli pri duhovništvu, in tiste, ki jih boste podprli zaradi poklicev v pomožnih organizacijah.
Zakramentni sestanki bi se morali začeti in končati točno in ne bi smeli imeti preveč na programu. Sestanki za molitev naj se ne odvijajo pred zakramentnim sestankom. Sodelujoči naj se posedejo vsaj pet minut pred začetkom sestanka, zato da se lahko duhovno pripravijo za čaščenje. V teh prvih tihih trenutkih naj pomirja uvodna glasba. To ni čas za pogovor ali pošiljanje sporočil, temveč čas za poglabljanje v molitvi, ko se voditelji in člani duhovno pripravljajo za zakrament.
Glasba
Cerkvene hvalnice so osnovna glasba za bogoslužja in so merilo za petje v cerkvenih občestvih. Vendar pa lahko za uvodno oziroma zaključno glasbo, pesmi, ki jih poje zbor, ali pa za posebne glasbene točke poleg hvalnic izberete še drugo primerno glasbo. Uvodne in zaključne hvalnice navadno poje občestvo. Zakramentno hvalnico vedno poje občestvo.
Idealno je, da ima vsaka cerkvena enota zbor, ki občasno poje po povabilu. Zbor lahko blagoslovi življenja. S sestro Nelson imava prijetne spomine na to, kako sva – pred leti – sodelovala v zboru naše male veje v Minneapolisu v Minnesoti. Ko smo skupaj z drugimi vstali, da bi zapeli, nas je bilo v zboru več kakor tistih članov, ki so sedeli.
Na cerkvenih sestankih se standardno uporablja klavir, orgle ali elektronske ustreznice. Če se uporablja druga glasbila, naj bo to v okviru duha sestanka. Glasbila, ki so glasna ali ne zvenijo tako v duhu čaščenja, kakor je večina trobil in tolkal, za zakramentni sestanek niso primerna. Če klavirja, orgel ali spremljave ni na voljo, se lahko uporabi primerne posnetke.
Pesem pravičnega je molitev h Gospodu (gl. Nauk in zaveze 25:12). Zdi se, da nekateri člani neradi pojejo, morda zaradi strahu. Vsak od nas mora pozabiti svoje strahove in peti, če je priložnost, zato da v duhu molitve častimo svojega Stvarnika. Glasba na zakramentnem sestanku je namenjena čaščenju, ne nastopanju. Ne smemo dovoliti, da bi se izogibali sveti glasbi, niti dovoliti, da bi jo nadomestila posvetna glasba.
Vodenje zakramentnega sestanka
Škofovstva in predsedstva vej niso odgovorna le za načrtovanje teh sestankov, temveč tudi zato, da jih vodijo. To bi morali delati spoštljivo. Nekateri v občestvu molijo za pretanjene navdihe in sporočila iz nebes. Če boste ustvarili duha spoštljivosti, jim bo to pomagalo prejeti ta navdih. Pomnite: Spoštljivost prikliče razodetje.
Tisti, ki vodijo sestanek, začnejo s prisrčnim pozdravom. Primernejše je, da podrobnosti objav navedemo v nekem drugem trenutku. Ker vse vabimo, naj pridejo h Kristusu, so prijatelji in bližnji vedno dobrodošli, vendar se od njih ne pričakuje, da bi vzeli zakrament. Vendar ni prepovedano. Sami se odločijo. Upamo, da se bodo novinci med nami vselej počutili zaželene in prijetno. Majhni otroci kot nedolžni koristniki Gospodove odkupne daritve lahko vzamejo zakrament kot pripravo na zaveze, ki jih bodo sklenili kasneje v življenju.
Naše sestanke je vedno treba voditi glede na vodstvo Duha (gl. Nauk in zaveze 46:2). Občasno se lahko zgodi kaj nepričakovanega, kar bo predsedujoči uradnik morda želel pojasniti ali popraviti, kakor ga bo navdihnil Duh. Sicer ni nobenega dodatnega komentarja, potem ko govori zadnji govorec.
Izvajanje zakramenta
Škofje in predsedniki vej predsedujejo Aronovemu duhovništvu v oddelkih in vejah. Skupaj s svetovalci zbora bodo previdno pazili, da se zakrament pripravi pred sestankom in da se razdeljevanje zakramenta načrtuje temeljito. Tisti, ki izvajajo zakrament, naj bodo kar se da urejeni in primerno oblečeni. Ne le da je bele srajce lepo videti, temveč blago opominjajo na druge svete obrede, denimo krstne in tempeljske uredbe, pri katerih se prav tako nosi bela oblačila.
Zakramentni molitvi naj se izgovorita razumljivo, kajti ta, ki moli, izreče zaveze, ki jih sklenejo drugi. Od tistih, ki imajo privilegij blagosloviti zakrament, se pričakuje čistoča in čistost srca. Zakrament najprej prejme predsedujoči.
Sestanek za post in pričevanje
Enkrat mesečno, običajno prvo nedeljo, se odvija sestanek za post in pričevanja. Dojenčke se navadno blagoslovi ta dan. Po zakramentu brat, ki vodi, na kratko pričuje. Nato povabi člane, naj na kratko, iskreno pričujejo o Odrešeniku, njegovih naukih in obnovi. Starši in učitelji naj otrokom pomagajo, da bodo spoznali, kaj je pričevanje in kdaj je primerno, da ga izrečejo. Mlajši otroci naj se najprej naučijo pričevati doma ali v Osnovni, dokler niso dovolj stari, da lahko na sestanku za post in pričevanja primerno pričujejo brez pomoči.
Osebno sodelovanje
Vsak član Cerkve je odgovoren za duhovno obogatitev, ki jo lahko da zakramentni sestanek. Vsak bi moral peti s hvaležnim srcem in odgovoriti s slišnim »amen« na koncu molitve ali pričevanja. Poglobljeno premišljujemo o odkupni daritvi Jezusa Kristusa. Premišljujemo o pomenu njegovega trpljenja v Getsemaniju in o njegovem križanju na Kalvariji. V tem času naj »vsak sebe presodi« (1 Korinčanom 11:28) in premišljuje o osebnih zavezah, ki jih je sklenil z Gospodom. V tem času premišljujemo o svetih Božjih stvareh.
S hvaležnostjo se zahvaljujem Gospodu za zakramentni sestanek in vse, kar mi je pomenil v življenju. Vedno znova je vsak teden v meni zanetil vero in mi omogočil obnovo zavez in nama s sestro Nelson pomagal živeti in vzgajati družino v čudoviti evangelijski luči.