Ko sem bil še fant, sem bil prepričan, da ima moj oče najdaljše roke na svetu. Kadarkoli je kateri od nas fantov med bogoslužjem zašepetal, zacvilil, pomežiknil ali storil karkoli drugega, kar je oče štel za nespoštljivo, nas je lopnil po glavi in tako spodbudil k spoštovanju. Ne glede na to, kje med družinskimi člani smo sedeli v cerkvi, nas je oče lahko dosegel.
Ker smo vedeli, da očetovi dolgi roki ne moremo ubežati, smo navadno sedeli kot nejevoljni angelčki, vendar nam cerkev zaradi tišine ni bila všeč.
Leta pozneje sem se udeležil svojega prvega zakramentnega sestanka svetih iz poslednjih dni in bil šokiran nad nediscipliniranim vedenjem večine otrok. Če bi bil tam moj oče, bi si obrabil roko, ko bi te otroke poskušal naučiti spoštovanja.
Približno deset let po svojem prvem obisku zakramentnega sestanka sem spet sedel v kapeli svetih iz poslednji dni, vendar sem bil tokrat član Cerkve in oče, ki se je boril z lastnimi neukrotljivimi malčki.
»Zagotovo obstaja kakšen pozitiven pristop, kako najine otroke naučiti spoštovanja,« sem rekel ženi. »Ne želim, da bi se tako kot jaz bali cerkve.«
Od takrat sva z ženo odkrila, kako najinim štirim otrokom, vsem mlajšim od osem let, pomagati, da bodo v cerkvi spoštljivi. Niso vselej zgledi spoštljivosti, a večino časa so dovolj spoštljivi, in kar je še pomembneje, učijo se uživati v zakramentnem sestanku.
Tu je nekaj tega, kar sva se naučila, ko sva »preizkušala in se motila« na poti k spoštljivosti na zakramentnem sestanku. Te zamisli so se nama obnesle; druge družine imajo morda drugačne, a enako učinkovite pristope za spodbujanje spoštovanja.
Sami bodite spoštljivi
Pomembno je, da starši svoje otroke z zgledom učijo, da je spoštljivost na zakramentnem sestanku pomembna. Ne moremo pričakovati, da se bodo naši otroci v cerkvi obnašali lepo, če se sami ne obnašamo lepo.
Ko sem bil v škofovstvu, sem imel veliko priložnosti opazovati, kakšen zgled dajejo starši svojim otrokom na zakramentnem sestanku. Mnogi so bili spoštljivi in njihovi otroci so se odzivali enako. Vendar sem videl tudi nekaj staršev, ki so stali v zadnjem delu kapele z majhnimi otroki v naročju in sestanek izkoristili za klepet s prijatelji. Spet drugi so brali, pisali ali skušali nadoknaditi nekaj spanca. Njihovi otroci so bili ponavadi enako nespoštljivi.
Kot starši smo dolžni sebi in svojim otrokom, da čuječe spremljamo zakramentni sestanek in nismo ravnodušni gledalci. Pozorno bi morali prisluhniti besedam govornikov. Ko pridemo domov, bi se morali pogovoriti o govorih na zakramentnem sestanku in o tem, kaj smo se iz njih naučili.
Učite svoje otroke
Ko sva izboljšala svoje vedenje na zakramentnem sestanku, sva svoje otroke natančno poučila, kako pričakujeva, da se bodo obnašali v cerkvi.
Najini prvi poskusi so obsegali to, da sva jih ob slabem vedenju odpeljala v preddverje, kar je potrebno, da lahko drugi uživajo v sestanku. Ta metoda je prinesla mešane rezultate. Najini glasni otroci niso motili duha sestanka, vendar sva z ženo zamudila večino dogajanja. Povrh vsega so se najini otroci kmalu odločili, da sta svoboda in zabava v preddverju kapele veliko bolj zaželena kot zakramentni sestanek.
Ko sva preverila, zakaj nama ni uspelo, sva spremenila taktiko in bitko za spoštljivost na zakramentnem sestanku namesto v cerkvi bíla doma. Na družinskih večerih in ob drugih priložnostih med tednom sva otroke učila tihega sedenja. Ko sva se pri lekcijah osredotočila na namen zakramentnega sestanka, sva otrokom razložila, zakaj smo vzeli kruh in vodo. Z njimi sva se pogovarjala o Kristusovem žrtvovanju in jim razložila, da je zakramentni sestanek čas, ko lahko razmišljajo o Jezusu.
Že po enem tednu so bili učinki opazni, po treh ali štirih tednih pa so najini starejši otroci dejansko začeli tiho sedeti večino sestanka.
Ukrepajte, ko so nespoštljivi
Seveda so otroci občasno zdrsnili v nespoštljivost, a ko so to storili, sva vedela, da morava storiti več kot le to, da jih odpeljeva ven, da se pridružijo karnevalu v preddverju. Oče nam je jasno povedal, da želi, da smo v cerkvi, ne le v njeni bližini. Po premisleku o očetovih metodah in poslušanju govora o disciplini sva z ženo spoznala, da je to, da nespoštljive otroke odpeljeva z zakramentnega sestanka, sicer rešilo takojšnjo težavo, vendar jih nikakor ni spodbudilo, da bi se v prihodnje izogibali nespoštljivosti. Odločila sva se, da bova svoje otroke naučila, da je življenje na zakramentnem sestanku veliko bolj prijetno kot življenje na obrobju zakramentnega sestanka.
Naslednjo nedeljo je moj dveletni sin imel hud izpad jeze. Takoj sem ga odnesel iz kapele, vendar se tokrat nisem ustavil v preddverju. Poiskal sem prazno učilnico na koncu hodnika, se usedel na zložljiv stol in ga trdno držal v naročju.
Čez minuto se je umiril in se zvijal, da bi se osvobodil. Moj prvi odziv je bil, da ga spustim, vendar sem se odločil, da ga obdržim v naročju. Potožil je in razložil sem mu, da bo ostal v mojem naročju, tako negiben, kot ga lahko držim, dokler se ne bo odločil, da je čas, da se spoštljivo vrne na zakramentni sestanek.
Za mojega nemirnega dveletnika je bila takšna omejitev najhujša možna usoda. Po desetih minutah prošenj, zvijanja in joka je spoznal, da mislim resno, in vprašal, ali se lahko vrne na zakramentni sestanek.
»Boš spoštljiv, sin?« sem ga vprašal.
Prikimal je.
»In kaj se bo zgodilo, če ne boš spoštljiv?« Pokazal je na stol.
Vrnila sva se na sestanek, kjer je ostal dokaj tiho. Ob drugih nedeljah je bilo treba njega in hčerke še vedno odpeljati z zakramentnega sestanka, vendar niso potrebovali veliko časa, da so se naučili, da imajo raje svobodo na zakramentnem sestanku kot omejitev v očetovem naročju v tihi učilnici na koncu hodnika.
Seveda je bolje in lažje preprečiti nespoštovanje, kot pa se z njim ubadati v cerkvi. Ker sva vedela, da najini otroci ne bodo mogli poslušati ali razumeti vseh govorov na zakramentnem sestanku, sva zanje načrtovala alternativne mirne dejavnosti, ko so začeli izgubljati zanimanje.
Vsi najini otroci, tudi najmlajši, radi berejo in si ogledujejo ilustrirane otroške svetospisne zgodbe, ki jih je izdala Cerkev. Prinesemo tudi nekaj barvic in praznih listov papirja, na katere lahko mlajši rišejo, ko postanejo preveč nemirni. Tudi starejši otroci lahko rišejo, vendar jih spodbujava, naj rišejo risbice, ki so povezane z danimi govori.
Ugotovila sva tudi, da igre, hrana, priboljški in igrače na sestanku običajno povzročijo več kaosa in nereda, kot ga preprečijo.
Ne pozabite, da so otroci pač otroci
Od svojih otrok ne pričakujeva, da bodo v cerkvi popolni, saj veva, da pri njihovi starosti to včasih presega njihove zmožnosti. Toda z ženo sva si zadala cilj, da bomo na zakramentnem sestanku uživali. Kadar se kateri od najinih otrok neprimerno obnaša, se z njim čim prej in čim manj čustveno soočiva.
Pomaga tudi, če ohranimo smisel za humor. Če član naše družine naredi salto z naslonjala klopi ali se neopazno odkobaca na govorniški oder, poskušava ostati mirna, končati njegovo vedenje, ga po potrebi odpeljati ven in si reči, da se bomo nekoč – morda – nad pripetljajem nasmejali.
Če ste sami z otroki in ste številčno v manjšini, lahko še vedno ohranite spoštovanje – z malo pomoči. Ko sem bil poklican v škofovstvo, je bila moja žena pri skrbi za otroke prepuščena sama sebi. Po nekaj nedeljah se ji je zdelo, da je to opravilo preobremenjujoče in utrujajoče, zato sva prosila upokojeni par v našem oddelku, če bi vsako nedeljo sedela ob naši družini in tako izenačila razmerje. Voljno sta privolila in zdaj naši otroci radi sedijo ob svojih »starih starših«.
V naši družini si prizadevamo, da bi bila cerkev pozitivna izkušnja za naju in naše otroke. Z malo vaje in načrtovanja ter z veliko potrpežljivosti pomagava svojim otrokom, da se naučijo ceniti zakramentni sestanek in biti med sestankom spoštljivi.