Starši otrokom lahko pomagajo, da so na zakramentnem sestanku spoštljivi in občutijo Duha.
Ko je Odrešenik po svojem vstajenju služil Nefijcem, je poskrbel, da je v nadsvetna dejanja čaščenja, ki so se zgodila, vključil otroke. Zapisano je: »Vzel je njihove majhne otroke, drugega za drugim, in jih blagoslovil in zanje molil k Očetu.« Množici je rekel: »Poglejte svoje male!« Odrasli so osuplo opazovali, kako so se angeli spustili, »kakor bi bilo sredi ognja; in prišli so dol in obdali te male /…/ in angeli so jim služili« (3 Nefi 17:21, 23, 24).
Naših otrok tam ni bilo; niti niso bili navzoči med Odrešenikovim delovanjem na zemlji, ko je rekel: »Pustite otroke, naj prihajajo k meni, in ne branite jim, kajti takšnih je Božje kraljestvo.« (Marko 10:14) Vendar so naši otroci zanj prav tako dragoceni in v srcih se jih lahko dotakne Sveti Duh. Ena od njegovih priložnosti, da se tako dotakne naših otrok, je na zakramentnem sestanku, svetem bogoslužju, ki se za vse cerkvene člane odvija v njegovem imenu.
Otroci lahko častijo in čutijo Duha
Celo majhni otroci imajo lahko lepe, svete, blage občutke, ki jih vliva Sveti Duh, in vsi otroci imajo po tem in do tega potrebo. Zato da bodo naši otroci občutili Duha, morajo sodelovati na zakramentnem sestanku in biti dovolj mirni, da občutijo šepet mirnega, tihega glasu. Ni vedno lahko, a naše otroke lahko učimo: »[Obmirujte] in spoznajte, da sem jaz Bog.« (Psalm 46:10) Poleg tega, da smo otrokom vzor spoštljivosti, so staršem, sorodnikom, učiteljem in voditeljem lahko v pomoč naslednje misli, ko otrokom pomagajo izkusiti spoštljivo čaščenje.
Poučevanje spoštljivega čaščenja se začne doma. Bolj zgodaj o tem začnemo učiti majhne otroke, lažje je. Svoje otroke moramo učiti, kako pomembno je, da občutimo Duha; kaj naj delamo, da bomo imeli te posebne, svete občutke in kako naj jih prepoznamo. Doma lahko poskusimo tudi ustvariti trenutke tišine, ki privabljajo Duha. Veliko družin ima poleg družinskega večera vsakdanje duhovne minute, na katerih berejo odlomke iz svetih spisov in pojejo hvalnice.
Starši si doma lahko vzamejo čas, zato da majhnim otrokom pojasnijo, zakaj gremo na zakramentni sestanek. V družinskih molitvah Gospoda lahko prosimo, naj vsakemu otroku pomaga razumeti, kaj ga poskušamo naučiti.
Svoje otroke pred cerkvenimi sestanki lahko spomnimo, kaj se bo zgodilo in kako bomo vsi sodelovali: »Tiho vstopimo v kapelo. Kot družina se usedemo in poslušamo uvodno glasbo. Ko poslušamo glasbo, se pripravimo na zakramentno bogoslužje in da lahko občutimo Duha. To je srečen občutek miru in spokoja.«
Otroke lahko učimo tudi, naj nekaj minut v tišini poslušajo posebno glasbeno točko. Glasba je medij Duha in otroci tega Duha lahko čutijo, četudi ne razumejo besed.
Otrokom pomagajmo, da bodo sodelovali
Otroci vseh starosti radi sodelujejo pri hvalnicah na raznih ravneh. Majhni otroci so radi pozorni na ponavljajoče se besedne zveze v besedilu. Precej naših hvalnic ima takšne besedne zveze oziroma odpeve in majhnim otrokom lahko pomagamo, da bodo slišali besede. Če naslednje besede šepetamo otroku na uho, bo besede slišal, ko se jih poje. Na začetku odpeva na primer morda lahko zašepečemo: »Poslušaj, kajti ‘Jezus kaže svoj smehljajoči se obraz’,« nakar opazujte, kako se na otrokovem obrazu prikaže nasmeh, ko občestvo poje te besede.
Ko otroci rastejo, se lahko naučijo, da se pridružijo pri petju teh posebnih besednih zvez. Otroci radi pojejo hvalnice »O, čudovito je« ali »Slava Bogu« ali »Beautiful day« (Lep dan). Otroci se postopoma lahko pridružijo pri petju daljših delov, vsega odpeva in naposled celotne hvalnice. Pomaga, če doma vadimo.
Otroci, ki znajo malce brati, se enako postopoma lahko naučijo brati hvalnice in pri tem občutijo, da jim je uspelo narediti nekaj velikega. Tako dobijo vzorec, zaradi katerega bodo veliko verjetneje, ko bodo postali najstniki, še naprej peli hvalnice.
Otroci se lahko že zelo zgodaj naučijo moliti. Celo majhni otroci prekrižajo roke in sklonijo glave skupaj z družino, če jih doma tako učijo starši. Enako se zgodi na zakramentnem sestanku med molitvijo in zakramentnima molitvama. Lepi zakramentni molitvi z globokim pomenom z otroki lahko doma preberemo in jim na stopnji njihovega razumevanja pojasnimo, kaj pomenijo njune besede. Nekaterim starejšim otrokom bo lahko v pomoč, če se bodo molitvi poskusili naučiti na pamet. Kakor pri hvalnicah bodo »slišali« besede, če bodo vedeli, kaj pomenijo. Pomen zakramenta lahko tudi pojasnimo, tako da naši otroci lahko razumejo.
Otrokom pomagajmo, da bodo spoštljivi
Precej lahko naredimo, da svojim otrokom pomagamo ceniti govore na zakramentnem sestanku. Predsednik Spencer W. Kimball je svetoval: »Občasno zašepetan komentar za pojasnilo /…/ govornikovega sporočila otrokom lahko pomaga razumeti, kaj se dogaja. Na primer, oče lahko zašepeče: ‘Zdaj govori Gordyjev očka. Govori o pionirjih.’«1
Starši sem ter tja lahko tudi na kratko povzamejo, o čem je govora in pozornost otrok obrnejo k zgodbam iz svetih spisov, ki bi jih prepoznali: »To zgodbo poznaš! Je o Abinadiju in kralju Noetu.«
Seveda moramo vse to zelo tiho zašepetati v otrokovo uho, zato da ne motimo drugih.
Nekateri starši morda razmišljajo: »Najini otroci so spoštljivi, dokler se ne razdeli zakrament, in zdi se nama, da je to dovolj.« Toda ves sestanek je posvečen čaščenju in naši otroci so vabljeni na vse skupaj. Zakrament vzamemo, da se spomnimo Odrešenikove odkupne daritve in obnovimo svoje zaveze z njim. Govori so nadaljevanje tega spomina in zavezanosti.
Naši otroci morajo občutiti in pokazati spoštovanje do govornikov. Svojim otrokom lahko ljubeče svetujemo: »Vem, da vsega ne razumeš, a govorniki nam bodo povedali, kaj čutijo, da Gospod želi, da se naučimo. Pomagal ti bom, da boš nekoliko razumel, in potem se bova o tem bolje pogovorila, ko pridemo domov.«
Ko v cerkvi sedimo s prijatelji raziskovalci, hrepenimo po tem, da bi občutili Duha in se spreobrnili. V nekem smislu so naši otroci tudi naši raziskovalci. Mar zanje ne čutimo istega hrepenenja?
Otrokom pomagajmo, da bodo občutili Duha
Veliko ljudi pride na zakramentni sestanek z željo, da bi se zbližali z Gospodom in da bi jih navdihnil Sveti Duh. Nespoštljivo obnašanje katerega koli od nas druge lahko odvrne od želje po čaščenju. Starešina Alexander B. Morrison, ki je kot član sedemdeseterih služil od leta 1989 do 2000, pripoveduje o afriških zakramentnih sestankih: »Vsak otrok in tudi odrasel govornika gleda z intenzivno, zatopljeno zbranostjo. Ni nobenega zvijanja po klopeh, nobenega sprehajanja noter in ven, da bi pili vodo, nobenega odhoda na stranišče. V takšnih okoliščinah je stopnja duhovnosti na zakramentnih sestankih visoka.«2
Svojih otrok ne moremo prisiliti, da bi častili, lahko pa jim pomagamo, da se obnašajo tako, da prikličejo Duha. Vsak otrok je seveda edinstven in kar deluje pri enem, morda pri drugem ne bo. Toda starši, ki se v duhu molitve odločijo, da bodo svojim otrokom pomagali, da bodo častili in občutili Duha, bodo na svoje veselje spoznali, da so glede tega upravičeni do razodetja.
Poleg ožje družine tudi drugi otroke lahko spodbujajo k spoštljivosti in spoštovanju. Govornik lahko uporabi preprost jezik in vključi znane zgodbe iz svetih spisov. Dirigenti in organisti lahko vključijo glasbo, ki jo bodo otroci prepoznali in jim bo všeč. Duhovniški voditelji si lahko prizadevajo poskrbeti, da sestanki privabijo Svetega Duha.
Izjemna priložnost
Bogoslužja so izjemne priložnosti, da se otroci naučijo samoobvladovati in spoštovati pravice in potrebe drugih. Ta zakramentna zbiranja so priložnosti za vse nas, da si skupaj prizadevamo otrokom pomagati, da se bodo naučili Svetega Duha občutiti in ga videti delovati. Ko bodo odraščali, bodo pridobili globoko, stalno ljubezen do Odrešenika, ljubezen, jih bo podpirala na tesni in ozki poti nazaj v njegov objem.
Spoštljivost
»Naše zakramentne sestanke moramo okrepiti in v celoti iz njih narediti ure čaščenja. Privzgajajte duha spoštljivosti, naravnanost, kako ljudje pridejo v kapelo in so tiho in spoštljivi in zamišljeni. /…/ Zakramentni sestanek bi moral biti za naše ljudi čas duhovne osvežitve, ko se ob nedeljah zberejo, da bi vzeli zakrament in obnovili svoje zaveze z Gospodom.«
Predsednik Gordon B. Hinckley, področna konferenca v Pittsburghu v Pennsylvanji, 27. apr. 1996; navedeno v Ensignu, avg. 1997, 6; julij 1997, 73.