Eden mojih prvih spominov je zakramentni sestanek, ki se je odvijal v našem domu v Warrnamboolu v Avstraliji. V našo vejo je hodilo od deset do petnajst ljudi in moj oče, eden od treh bratov z duhovništvom, je imel redno priložnost blagosloviti zakrament. Spominjam se občutkov, ko je ponižno in skrbno bral besede zakramentnih molitev. Pogosto mu je glas trepetal, ko je občutil Duha. Včasih se je moral ustaviti, da je obvladal svoja čustva, preden je končal molitev.
Kot petletnik nisem mogel povsem razumeti pomena tega, kar je bilo rečeno oziroma narejeno; vendar sem vedel, da se dogaja nekaj posebnega. Ko je oče premišljeval o Odrešenikovi ljubezni do nas, sem občutil miren in pomirjujoč vpliv Svetega Duha.
Odrešenik je učil: »To boste vselej delali za tiste, ki se pokesajo in se krstijo v mojem imenu; in to boste delali v spomin na mojo kri, ki sem jo prelil za vas, da boste lahko Očetu pričevali, da se me vselej spominjate. In če se me boste vselej spominjali, bo moj Duh z vami.« (3 Nefi 18:11)
Vse nas prosim, naj razmislimo o petih načinih, kako povečati vpliv in moč našega rednega sodelovanja v sveti uredbi zakramenta, uredbi, ki nam lahko pomaga, da postanemo sveti.
1. Pripravimo se vnaprej
Svoje priprave na zakrament lahko začnemo, veliko preden se zakramentni sestanek začne. Sobota je morda pravi čas za premišljevanje o našem duhovnem napredku in pripravah.
Zemeljsko življenje je ključni dar na našem potovanju, da postanemo podobni nebeškemu Očetu. Nujno vključuje preizkušnje in izzive, ki nam nudijo priložnosti, da se spremenimo in rastemo. Kralj Benjamin je učil, da je »naravni človek /…/ Bogu sovražnik /…/ in bo na veke vekov, če se ne prepusti očarljivostim Svetega Duha in ne odvrže posvetnega človeka in postane sveti zaradi odkupne daritve Gospoda Kristusa« (Mozija 3:19). Sodelovanje v zakramentni uredbi nam nudi priložnost, da se v srcu in duši v večji meri predamo Bogu.
Pri naših pripravah postanemo strti v srcu, ko izražamo hvaležnost za Kristusovo odkupno daritev, se pokesamo za napake in pomanjkljivosti in prosimo za Očetovo pomoč na našem nenehnem potovanju, da bi mu postali podobni. Potem se lahko veselimo priložnosti, ki jo nudi zakrament, da se spominjamo njegovega žrtvovanja in obnovimo svojo predanost vsem zavezam, ki smo jih sklenili.
2. Pridimo zgodaj
Naša zakramentna izkušnja se lahko izboljša, kadar prispemo precej pred sestankom in razmišljamo, ko igra uvodna glasba.
Predsednik Boyd K. Packer je učil: »Spoštljivo zaigrana uvodna glasba je hrana za duha. Privabi navdih.« »To ni čas,« je pojasnil predsednik Russell M. Nelson, »za pogovor ali pošiljanje sporočil, temveč čas za poglabljanje v molitvi, ko se voditelji in člani duhovno pripravljajo za zakrament.«
3. Pojmo in se učimo iz besedila zakramentne hvalnice
Zakramentna hvalnica je še zlasti pomemben del našega doživljanja zakramenta. Glasba povzdiguje naše misli in občutke. Zakramentna hvalnica ima celo večji vpliv, kadar se osredotočamo na besedilo in globok nauk, ki ga uči. Veliko se naučimo iz besed, kot so »Ranjen, poškodovan, strt za nas«, »Spominjajmo se in poskrbimo, da so naša srca in roke čiste« in »Kjer se pravica, ljubezen in milost snidejo v božanski harmoniji!«
Ko v pripravah, da bomo vzeli simbola, pojemo hvalnico, lahko besede postanejo del naše zavezne predanosti. Razmislite, na primer: »Ljubimo te, Gospod; naša srca so polna. Hodili bomo po tvoji izbrani poti.«
4. Duhovno sodelujmo v zakramentnih molitvah (gl. Moroni 4–5)
Namesto da izključimo domače besede zakramentnih molitev, se lahko veliko naučimo in še več občutimo, ko duhovno sodelujemo, tako da razmišljamo o predanosti in povezanih blagoslovih, vključenih v ti sveti molitvi.
Kruh in vodo se blagoslovi in posveti našim dušam. Spomnita nas na Odrešenikovo žrtvovanje in da nam lahko pomaga, da postanemo sveti.
Molitvi pojasnita, da kruh vzamemo v spomin na Sinovo telo, ki ga je dal kot odkupnino, da vse pripravi na vstajenje, in vodo pijemo v spomin na Sinovo kri, ki jo je prostovoljno prelil, da smo lahko odkupljeni pod pogojem, da se pokesamo.
Molitvi predstavita zaveze z besedno zvezo, »da so voljni« (Moroni 4:3). Ta besedna zveza ima veliko potencialno moč za nas. Ali smo voljni služiti in sodelovati? Ali smo se voljni spremeniti? Ali smo se voljni spopasti s svojimi slabostmi? Ali smo voljni pomagati drugim in jih blagoslavljati? Ali smo voljni zaupati Odrešeniku?
Ko so obljube navedene in ko vzamemo zakrament, v srcu potrdimo, da smo voljni:
- prevzeti ime Jezusa Kristusa,
- prizadevati si spolnjevati njegove zapovedi,
- se ga vselej spominjati.
Molitev se konča s čudovito prošnjo in obljubo: »Da bo njegov Duh lahko vselej z njimi.« (Moroni 4:3)
Pavel je zapisal: »Sad Duha pa je: ljubezen, veselje, mir, potrpežljivost, blágost, dobrotljivost, zvestoba, krotkost, samoobvladanje.« (Galačanom 5:22–23) Prelepi blagoslovi in darovi so nam na voljo, kadar spolnjujemo svoje zaveze.
5. Premišljujmo in se spominjajmo Gospoda, ko se razdeljuje njegova simbola
Spoštljivi trenutki, ko bratje z duhovništvom razdeljujejo zakrament, nam lahko postanejo sveti.
Med razdeljevanjem kruha lahko premišljujemo o tem, da je Odrešenik v najvišjem dejanju ljubezni do nas prevzel »smrt, da bo lahko razvezal spone smrti, ki vežejo njegovo ljudstvo« (Alma 7:12).
Spomnimo se lahko veličastnih blagoslovov vstajenja, ki jih »bodo /…/ deležni vsi, tako stari kot mladi, tako zasužnjeni kot svobodni, tako moški kot ženske, tako hudobni kot pravični; in niti toliko kakor las z glave ne bo izgubljenega, ampak se bo vse povrnilo v popolno obliko« (Alma 11:44).
Med razdeljevanjem vode se lahko spomnimo Odrešenikove prošnje:
»Kajti glej, jaz, Bog, sem vse to prenašal za vse, da ne bi trpeli, če se bodo pokesali; /…/
katero trpljenje je povzročilo, da sem celo jaz, Bog, največji od vseh, trepetal zaradi bolečine in krvavel iz vsake pore in trpel tako telesno kot duhovno – in sem želel, da mi ne bi bilo treba piti grenke čaše in odstopiti.« (NaZ 19:16, 18)
Spomnimo se, da je »prevzel [naše] slabosti, da ga bo do obisti navdajala milost, po mesu, da bo po mesu lahko vedel, kako podpirati svoje ljudstvo glede na [naše] slabosti« (Alma 7:12.)
Ko razmišljamo o svojem doživljanju zakramenta, se morda vprašamo:
- Kaj bom naredil ta teden, da se bom bolje pripravil na zakrament?
- Ali lahko več prispevam k spoštljivosti in razodetju, ki lahko spremlja začetek zakramentnega sestanka?
- Kateri nauk je učila zakramentna hvalnica?
- Kaj sem slišal in občutil, ko sem poslušal zakramentni molitvi?
- O čem sem razmišljal ob razdeljevanju zakramenta?
Starešina David A. Bednar je učil: »Zakramentna uredba je sveta in ponavljajoče se povabilo, naj se iskreno pokesamo in se duhovno prenovimo. Samo to, da vzamemo zakrament, samo po sebi grehov ne odpušča. Vendar ko se zavestno pripravimo in v tej sveti uredbi sodelujemo skesanega srca in strtega duha, potem nam je obljubljeno, da bo Gospodov Duh lahko vedno z nami. In s posvetitveno močjo Svetega Duha kot našega stalnega spremljevalca lahko vselej ohranimo odpuščanje grehov.«
Pričujem o množici blagoslovov, ki so nam na voljo, ko izboljšamo svoje priprave in duhovno sodelovanje v uredbi zakramenta. Nadalje pričujem, da so nam ti blagoslovi na voljo zaradi ljubezni našega Očeta v nebesih in neskončnega odkupnega žrtvovanja njegovega ljubljenega Sina Jezusa Kristusa. V svetem imenu Jezusa Kristusa, amen.
Opombe:
1. Boyd K. Packer, »Personal Revelation: The Gift, The Test, and the Promise«, Ensign, nov. 1994, 61.
2. Russell M. Nelson, »Worshiping at Sacrament Meeting«, Ensign, avg. 2004, 27; Liahona, avg. 2004, 13.
3. »Jesus of Nazareth, Savior and King«, Hymns, št. 181.
4. »While of These Emblems We Partake«, Hymns, št. 173.
5. »Dar modrega in ljubečega Boga«, Hvalnice in otroške pesmi, str. 19.
6. »As Now We Take the Sacrament«, Hymns, št. 169.
7. David A. Bednar, »Vselej ohranite odpuščanje grehov«, generalna konferenca, apr. 2016.