Živimo v nevarnih časih, o katerih je prerokoval apostol Pavel (gl. 2 Timotej 3:1). Tisti, ki skušajo hoditi po tesni in ozki poti, na vsakem koraku vidijo vabljive stranpoti. Lahko smo raztreseni, ponižani, obupani ali potrti. Kako imamo lahko Gospodovega Duha, ki nas bo usmerjal pri odločitvah in nas ohranjal na poti?
Gospod nam je v sodobnem razodetju odgovoril v naslednji zapovedi:
»In da se boš lahko v večji meri ohranjal neomadeževanega od sveta, pojdi v hišo molitve in daruj svoje zakramente na moj sveti dan;
kajti resnično, to je dan, ki ti je določen, da se odpočiješ od svojih del in da izkažeš pobožnost Najvišjemu.« (Nauk in zaveze 59:9–10)
To je zapoved z obljubo. Če vsak teden pravilno sodelujemo v zakramentni uredbi, izpolnjujemo pogoje obljube, da bo »Duh lahko vselej z [nami]« (Nauk in zaveze 20:77). Ta Duh je temelj našega pričevanja. Pričuje o Očetu in Sinu, nas spomni vsega in nas vodi k resnici. To je kompas, ki nas vodi na naši poti. Predsednik Wilford Woodruff je učil, da je dar Svetega Duha »največji dar, ki se ga lahko podari človeku« (Deseret Weekly, 6. apr. 1889, 451).
I.
Zakramentni sestanek je zaradi zakramentne uredbe najsvetejši in najpomembnejši sestanek v Cerkvi. To je edini nedeljski sestanek, ki se ga skupaj lahko udeleži vsa družina. Poleg zakramenta bi njegovo vsebino vselej morali načrtovati in predstaviti tako, da bi se osredotočili na odkupno daritev in nauke Gospoda Jezusa Kristusa.
Moji prvi spomini na zakramentni sestanek segajo v mestece v Utahu, kjer so me posvetili za diakona in sem sodeloval pri razdeljevanju zakramenta. V primerjavi s tistimi spomini so se zakramentni sestanki, ki se jih zdaj udeležujem v številnih različnih oddelkih, močno izboljšali. Člani zakrament navadno blagoslovijo, razdelijo in prejmejo v vzdušju tihe spoštljivosti. Vodenje sestanka, vključno s potrebnimi posli, je kratko in dostojanstveno, vsebina in podajanje govorov pa je duhovne narave. Glasba je primerna, kakor so tudi molitve. To je merilo in predstavlja velik napredek od tistega, čemur sem bil priča v mladosti.
Občasno prihaja do izjem. Čutim, da nekateri v odraščajočem rodu in celo nekateri odrasli še ne razumejo pomena tega sestanka ter pomembnosti posameznikove spoštljivosti in čaščenja na njem. To, kar čutim, da moram učiti tukaj, je naslovljeno na tiste, ki teh pomembnih načel še ne razumejo in jih ne udejanjajo in še niso deležni obljubljenih duhovnih blagoslovov, da bi vselej lahko imeli Duha.
II.
Začel bom s tem, kako bi se člani Cerkve morali pripraviti na sodelovanje v zakramentni uredbi. Starešina Russell M. Nelson iz zbora dvanajstih apostolov je na sestanku svetovnega usposabljanja voditeljev pred petimi leti duhovniške voditelje Cerkve učil, kako naj načrtujejo in vodijo zakramentne sestanke. »Jezusove odkupne daritve se spominjamo zelo osebno,« je dejal starešina Nelson. »Na zakramentni sestanek pridemo strtega srca in skesanega duha. To je vrhunec našega nedeljskega čaščenja.« (Worshiping at Sacrament Meeting, Liahona, avg. 2004, 12; Ensign, avg. 2004, 26)
Pred začetkom sestanka se vsi lepo posedemo. »V teh prvih tihih trenutkih nas pomirja uvodna glasba. To ni čas za pogovor ali pošiljanje sporočil, temveč čas za poglabljanje v molitvi, ko se voditelji in člani duhovno pripravljajo za zakrament.« (Liahona, avg. 2004, 13; Ensign, avg. 2004, 27)
Ko se je Odrešenik po svojem vstajenju prikazal Nefijcem, jih je učil, naj prenehajo z izvajanjem žrtvovanja s prelivanjem krvi. Namesto tega naj bi mu za žrtev »darovali strto srce in skesanega duha« (3 Nefi 9:20). Ta zapoved, ki se ponovi v sodobnem razodetju in nam narekuje, naj vsak teden vzamemo zakrament, nam govori, kako naj se pripravimo. Starešina Nelson je takole učil: »Vsak član Cerkve je odgovoren za duhovno obogatitev, ki jo lahko da zakramentni sestanek.« (Liahona, avg. 2004, 14; Ensign, avg. 2004, 28)
Predsednik Joseph Fielding Smith nas v svojih zapisih o naukih odrešitve uči, da zakrament vzamemo kot svoj del tega, da se spominjamo Odrešenikove smrti in trpljenja za odrešitev sveta. Ta uredba je bila uvedena zato, da lahko obnovimo svoje zaveze, da služimo Bogu, da smo mu poslušni in da se ga vselej spominjamo. Predsednik Smith dodaja: »Gospodovega Duha ne moremo obdržati, če te zapovedi ne spolnjujemo dosledno.« (Doctrines of Salvation, zbral Bruce R. McConkie, tri knjige, [1954–1956], 2:341.)
III.
Kako se oblečemo, je pomemben pokazatelj našega odnosa in priprav za vsako dejavnost, ki se je bomo udeležili. Če gremo plavat ali na pohod ali se igrat na plažo, se bo to odražalo v naših oblačilih, vključno z našo obutvijo. Isto bi moralo veljati tudi glede tega, kako se oblečemo, ko naj bi sodelovali v zakramentni uredbi. To je tako, kakor če bi šli v tempelj. Naš način oblačenja odraža, koliko razumemo in izkazujemo čast uredbi, v kateri bomo sodelovali.
Med zakramentnim sestankom – in še posebej med blagoslovom in razdeljevanjem zakramenta – bi se morali osredotočiti na čaščenje in opustiti vse drugo, zlasti obnašanje, ki bi lahko pri čaščenju oviralo druge. In sicer nekdo, ki zdrsne v tih spanec, drugih ne ovira. Zakramentni sestanek ni čas za branje knjig ali revij. Mladi, to ni čas za šepetajoče pogovore preko mobitelov oziroma za pošiljanje sporočil ljudem na drugih krajih. Ko vzamemo zakrament, se sveto zavežemo, da se bomo vselej spominjali Odrešenika. Kako žalostno je videti nekoga, ki očitno krši to zavezo med samim sestankom, kjer jo sklene.
Glasba na zakramentnem sestanku je bistveni del našega čaščenja. Sveti spisi učijo, da je pesem pravičnega molitev h Gospodu (gl. Nauk in zaveze 25:12). Prvo predsedstvo je izjavilo, da »so ene največjih pridig podane s petjem hvalnic« (Hymns, ix). Kako čudovito je, ko se vsak v občestvu pridruži čaščenju s petjem – zlasti pri hvalnicah, ki nam pomagajo, da se pripravimo, da bomo vzeli zakrament. Vso zakramentno glasbo je potrebno pozorno načrtovati in pri tem vselej imeti v mislih, da je ta glasba namenjena čaščenju, ne nastopanju.
Predsednik Joseph Fielding Smith je učil: »To je priložnost, ko bi bilo treba predstaviti evangelij, ko bi nas bilo treba pozvati k udejanjanju vere in k premišljevanju o poslanstvu našega Odkupitelja in da bi čas namenili za premišljevanje o odrešilnih evangelijskih načelih in ne za druge namene. Zabava, smeh, lahkomiselnost niso primerni na zakramentnem sestanku svetih iz poslednjih dni. Zbrati bi se morali v duhu molitve, krotkosti in s predanostjo v srcu.« (Doctrines of Salvation, 2:342)
Če tako delamo – če se pridružimo v dostojanstvenosti, ki bi morala vselej spremljati zakramentno uredbo in čaščenje na tem sestanku – izpolnjujemo pogoje za to, da je Duh z nami in nam daje razodetja. Tako prejemamo vodstvo za življenje in mir na poti.
IV.
Vstali Gospod je poudaril pomembnost zakramenta, ko se je prikazal na ameriški celini in to uredbo uvedel med zvestimi Nefijci. Blagoslovil je zakramentna simbola in ju dal svojim učencem in množici (gl. 3 Nefi 18:1–10) ter zapovedal:
»In to boste vselej delali za tiste, ki se pokesajo in se krstijo v mojem imenu; in to boste delali v spomin na mojo kri, ki sem jo prelil za vas, da boste lahko Očetu pričevali, da se me vselej spominjate. In če se me boste vselej spominjali, bo moj Duh z vami
/…/ In če boste to vselej delali, blagor vam, kajti sezidani ste na moji skali.
Kdor med vami pa bo delal več ali manj kot to, ni sezidan na moji skali, ampak je sezidan na peščenem temelju; in ko se bo ulil dež in bodo prišle povodnji in zapihali vetrovi in udarjali vanje, bodo padli in vrata pekla so na stežaj odprta, da jih sprejmejo.« (3 Nefi 18:11–13)
Zakrament je uredba, ki je krvno žrtvovanje in žgalne daritve Mojzesove postave nadomestila z Odrešenikovo obljubo: »In kdor pride k meni strtega srca in skesanega duha, ga bom krstil z ognjem in s Svetim Duhom.« (3 Nefi 9:20)
V.
Zdaj govorim predvsem bratom z duhovništvom, ki izvajajo zakrament. To uredbo je vselej treba izvajati spoštljivo in dostojanstveno. Duhovniki, ki molijo za dobro občestva, naj besede izgovarjajo počasi in razločno, pri tem pa naj izrečejo pogoje zavez in obljubljene blagoslove. To je zelo sveto dejanje.
Tudi učitelji, ki pripravijo zakramentna simbola, in diakoni, ki ju razdelijo, izvajajo zelo sveto dejanje. Všeč mi je pripoved predsednika Thomasa S. Monsona o tem, kako ga je kot dvanajstletnega diakona škof prosil, naj zakrament odnese k hudo bolnemu bratu, ki je hrepenel po tem blagoslovu. »Njegova hvaležnost me je ganila,« je dejal predsednik Monson. »Navdal me je Gospodov Duh. Stal sem na svetih tleh.« (Inspiring Experiences That Build Faith, 1994, 188) Vsi, ki izvajajo to sveto uredbo, stojijo na svetih tleh.
Mladeniči, ki izvajajo zakramentno uredbo, bi morali biti tega vredni. Gospod je rekel: »Bodite čisti, vi, ki nosite Gospodove posode.« (Nauk in zaveze 38:42) Svarilo v svetih spisih glede tega, da nevredni vzamemo zakrament (gl. 1 Korinčanom 11:29, 3 Nefi 18:29), se zagotovo nanaša tudi na tiste, ki izvajajo to uredbo. Ko škof izvaja disciplinske ukrepe, lahko članom Cerkve, ki so zagrešili resne grehe, začasno odvzame privilegij tega, da vzamejo zakrament. Prav s tem polnomočjem zagotovo lahko odvzame privilegij izvajanja te svete uredbe.
Kar sem prej govoril o pomembnosti primernega oblačenja za tiste, ki prejmejo zakramentno uredbo, se očitno zlasti nanaša na mladeniče Aronovega duhovništva, ki izvajajo katerega od delov te svete uredbe. Vsi bi morali biti lepo urejeni in spodobno oblečeni. Nič glede njihovega videza ali obnašanja ne bi smelo pritegniti posebne pozornosti ali koga od navzočih odtegniti od polne pozornosti do čaščenja in sklepanja zaveze, kar je smisel tega svetega bogoslužja.
Starešina Jeffrey R. Holland je na to témo podal dragocen poduk na generalni konferenci pred trinajstimi leti. Ker se večina naših sedanjih diakonov niti še ni rodila, ko so bile te besede nazadnje izgovorjene tukaj, jih bom ponovil, saj bodo koristile njim in njihovim staršem in učiteljem: »Naj predlagam, naj tam, kjer je mogoče, diakoni, učitelji in duhovniki, ki izvajajo zakrament, oblečejo belo srajco. Pri svetih uredbah v Cerkvi pogosto uporabljamo obredna oblačila in na belo srajco bi lahko gledali kot na blag opomin na bela oblačila, ki ste jih imeli v krstnem bazenu in na pripravo na belo srajco, ki jo boste kmalu nosili v templju in na misijonu.« (This Do in Remembrance of Me, Ensign, nov. 1995, 68)
Kot zadnje, zakrament se izvaja samo, kadar ga odobri nekdo, ki ima ključe za to duhovniško uredbo. Zato zakramenta navadno ne izvajamo doma ali na družinskih srečanjih, čeprav je tam navzočih dovolj bratov z duhovništvom. Tiste, ki služijo pri zakramentni mizi, zakrament pripravijo ali ga razdelijo občestvu, bi moral določiti nekdo, ki ima oziroma udejanja ključe te uredbe. V mislih imam škofovstvo ali predsedstva zborov učiteljev oziroma diakonov. Gospod je izjavil: »Moja hiša je hiša reda.« (Nauk in zaveze 132:8)
Kako nas pri naših odločitvah lahko vodi Gospodov Duh, zato da bomo ostali neomadeževani od sveta (gl. Nauk in zaveze 59:9) in na varni poti skozi življenje? Spolnjevati moramo pogoje za očiščujočo moč odkupne daritve Jezusa Kristusa. To delamo tako, da spolnjujemo zapoved, naj pridemo k njemu strtega srca in skesanega duha in na tem čudovitem tedenskem sestanku vzamemo simbola zakramenta in sklenemo zaveze, zaradi česar izpolnjujemo pogoje za dragoceno obljubo, da bo Božji Duh vselej z nami (gl. Nauk in zaveze 20:77). Da bi vselej tako delali, je moja ponižna molitev, ki jo izrekam v imenu njega, čigar odkupna daritev vse to omogoča, in sicer Jezusa Kristusa, amen.