Sporočilo področnega voditelja

Zaposlen kot sem, živim za nedeljo

Zaposlen kot sem, živim za nedeljo
starešina Matthieu Bennasar, Francija
starešina Matthieu Bennasar, Francija področni sedemdeseteri

Po srednji šoli sem začel z dvema odločilnima letoma, da bi se pripravil na vpis na francoski Grandes Ecoles.  Študentje na koncu teh dveh intenzivnih let opravljajo sprejemne izpite, v upanju, da bodo sprejeti na najprestižnejše šole.  Tako kot vsak študent v mojem razredu, sem tudi jaz trdo delal.  Študentje dobesedno delajo ves dan in pozno v noč. Hitro sem spoznal, da bi se čez dve leti, če ne bi delal ob nedeljah, znašel v resni časovni stiski:  do takrat bi v primerjavi z ostalimi študenti izgubil štirinajst tednov študija.  Ko je oče videl, kako sem v sebi bil bitko med razumom in vero, mi je spregovoril na Jitrov način:   »Matthieu, to, o čemer premišljuješ, ni prav.  Ob nedeljah ne bi smel delati.«  V srcu sem se temu nasvetu sprva uprl.  Navsezadnje oče ni vedel, kako je.  Toda ko se je prah polegel, sem se odločil, da bom njegovemu nasvetu prisluhnil.  Tega nisem nikoli obžaloval.  To, da se na sobotni dan nisem ukvarjal s svojimi potmi,[1] se je izkazalo za neprecenljivo.  Ne le, da sem ob ponedeljkih prišel poživljen, medtem ko se je zdelo, da so bili sošolci utrujeni zaradi nenehnega učenja ob vikendih.  Toda ta leta so postala ključna v mojem duhovnem razvoju.  Vse, kar sem izkusil, ko sem se ob nedeljah potopil v svete spise, je silno poglobilo moje duhovne korenine za prihodnja leta.

Ob zaključku teh dveh intenzivnih let sem opravil nameravane izpite in sem, čeprav še zdaleč nisem najbistrejši študent, dobil dovolj visok rezultat, da sem bil sprejet na eno od fakultet, o kateri sem sanjal, a si nisem mislil, da bi bil lahko sprejet na eno najboljših.  To je poglobilo moje pričevanje, da »njim, ki ljubijo, vse pripomore k dobremu«[2].  Zaradi te izkušnje sem se naučil, da je sobotni dan prepotrebni vir osvežitve duše, ki mojim sošolcem ni bil dosegljiv.  Kakor Izraelci, ki so se v divjini hranili z mano in mane niso nabirali na sobotni dan, sem se naučil, da sem bil zaradi zaupanja v Boga, ker ob nedeljah nisem delal, v prednosti in ne v slabšem položaju.   Kajti Gospod z zapovedjo pripravi pot.

Izaija je dobro vedel, da je sobotni dan lahko užitek in daleč od bremena:  »Če zadržiš svojo nogo na soboto in ne opravljaš svojih poslov na moj sveti dan, če imenuješ soboto užitek in Gospodov sveti dan častitljiv, če ga častiš, da se ne ukvarjaš s svojimi potmi, da ne opravljaš svojega posla in ne govoriš besed,«    »tedaj se boš veselil pred Gospodom, dal ti bom, da boš jezdil čez višine dežele, dal ti bom, da boš užival dediščino svojega očeta Jakoba,  kajti Gospodova usta so govorila.«[3]

Sobotni dan ponuja neprimerljiv predah od skrbi našega burnega sveta in počitek od življenja obleganega z mediji.  Čas je, da se umirimo in stopimo v svet premišljevanja.  Sobotni dan je sveti čas, prav kakor je tempelj sveti kraj. Je dan, da se osredotočimo na družino, se radostimo, se povezujemo in skupaj častimo.  Je dan za duhovni razvoj, dan za pričevanje, dan za krepitev klecavih kolen. Dokler ne bomo stalno živeli v celestialnem kraljestvu, je sobotni dan naša najboljša vsakotedenska priprava za življenje kot celestialna bitja[4].  Navsezadnje se sobotni dan vrti okrog čudovitega dejanja, ko vzamemo zakrament, zaradi česar se naše duše sporazumevajo z Gospodom, naše zaveze obnovijo in je našim dušam dana ozdravitev.  Na sobotni dan najdemo Gospoda.

Gospodu sem hvaležen za sobotni dan.  Resnično, ta je užitek.