Svet se Gaila Halvorsena spominja kot »pilota s sladkarijami«, poveljnika, letalca, inženirja vesoljskih plovil in učenjaka. A za Denise Williams je bil »očka«. Williamsova in njeni sorojenci so se že pred očetovo smrtjo leta 2022 soočili z nalogo ohranjanja in nadaljevanja njegove zapuščine. Gail Halvorsen je kot zvesti član Cerkve Jezusa Kristusa svetih iz poslednjih dni predano služil svoji državi in »svoja življenjska spoznanja« posredoval ljudem okrog sebe.
Po drugi svetovni vojni je bila Nemčija v ruševinah, sovraštvo do Nemcev pa je bilo močno razširjeno. Sredi tega nezaupanja je Sovjetska zveza junija 1948 blokirala Berlin. To je privedlo do tega, da sta Združeno kraljestvo in Združene države Amerike uvedli berlinski zračni most, da bi zagotovili sredstva za 2,5 milijona stradajočih Berlinčanov.
Številni zavezniški vojaki so gojili jezo do Nemcev, tudi Gail Halvorsen, ki je v vojni izgubil prijatelja. Negotov glede tega, kako se bo odzval, ko bo ob svoji prvi dostavi videl nemške može, je bil presenečen, ko so ga sprejeli z odprtimi rokami in solzami hvaležnosti. Williamsova se spominja očetovih besed: »V tistem trenutku sem v srcu opustil vso jezo, ki sem jo prej občutil. Zakaj se je to zgodilo? Kako je bilo to mogoče? To je bilo zato, ker smo imeli isto poslanstvo, da pomagamo rešiti ljudi.« Halvorsen je menil, da je združevanje, da bi služili ljudem v stiski, nemškemu ljudstvu vlilo človečnost. To vzajemno delovanje je navdihnilo pogovor, ki je pripeljal do slavne pobude spuščanja sladkarij, po kateri je tako zelo znan.
Ko so Williamsovo vprašali o glavnih točkah iz očetove zgodbe, je pojasnila, da je »to zgodba o odpuščanju«. Halvorsenova zgodba »je zgodba o evangeliju, ne le zgodba o vojnem junaku«. David Williams je dodal, da je bil Halvorsen »Kristusov človek, človek vere in je Kristusovo luč odseval v življenja drugih ljudi«. Soočanje nasprotujočih se občutkov z višjim namenom ljubezni in sočutja predstavlja le majhen del tega, kar se lahko naučimo iz življenja Gaila Halvorsena in načel, ki jih je učil.
V Mormonovi knjigi, knjigi svetih spisov, ki jo poleg Svetega pisma uporabljajo sveti iz poslednjih dni, je voditelj po imenu kralj Benjamin svojemu ljudstvu podal pridigo in zastavil vprašanje: »Mar nismo vsi berači?« Družba pogosto ustvari sliko popolnosti in nerealnih pričakovanj, a konec koncev je v človeški naravi, da želimo, da nas v stiski vidijo in dvignejo. Halvorsen je ob svojem prvem srečanju z Nemci v času berlinskega zračnega mostu nanje gledal kot na posameznike, katerim lahko pomaga in jih blagoslovi, in ne kot bivše sovražnike. Ta vidik sočutja in služenja je temelj Halvorsenove zapuščine – zapuščine, za katero sta se Denise in David Williams zavezala, da jo bosta ohranjala.
Denise Williams si je zadala »sveto odgovornost«, kot pravi temu, da bo uredila Halvorsenovo dokumentacijo in imetje in to razdelila različnim zgodovinskim organizacijam. Udeležuje se tudi konferenc in dogodkov, na katerih je nekoč govoril njen oče, pripovedoval svojo zgodbo in, še pomembneje, predajal svojo zapuščino vere in krščanskega služenja. Williamsova trenutno služita kot misijonarja Cerkve Jezusa Kristusa svetih iz poslednjih dni v hamburškem misijonu v Nemčiji. Zaradi svoje nove vloge kot misijonarja zdaj iz spoštovanja do svojega poklica uporabljata naziva starešina in sestra. Williamsova, ki bivata v Hannovru, predano služita mladim odraslim in pomagata lokalnemu občestvu ter nadaljujeta Halvorsenovo poslanstvo služenja in sočutja.
V individualističnem in egocentričnem svetu je predajanje lekcij tistih, ki so šli pred nami, vse bolj pomembno. Za starešino in sestro Williams pomoč nemškemu ljudstvu ni le poglavje v družinski zgodovini, ampak nadaljevanje Halvorsenovega trajnega vpliva. Gail Halvorsen je podobno kot Jezus Kristus živel tako, da je delal dobro in služil drugim. Njegova trajna zapuščina nas jasno opominja, naj se oziramo preko oznak, vidimo ljudi kot posameznike in jih imamo radi ter pomnimo vprašanje: »Mar nismo vse berači?«